Kultura> Pisma iz tujine

Blagovna znamka Iranska sodobna umetnost
Četrtek, 25. 9. 2008

avtor/ica: IdaH

Vsiljena zgodba o iranski sodobni umetnosti, naj bo vizualna ali filmska, dopušča malo odstopanj od predpisane tematike, ki naj bi se ukvarjala z žgečkljivimi scenami, ki se pričakujejo od rigorozne teokratske države, kateri vlada siriadsko pravo, ki je za razliko od splošnega prepričanja neskončno upogljivo.

Sedeč v orientalskih sanjah, razkrehnjena na divanu z orientalsko preprogo z živopisnim vzorcem, naslanjajoč od sonca težko glavo na okroglem vzglavniku, razmišljam o vztrajnosti orientalizma v zahodnoevropski sliki o Iranu.

Vsiljena zgodba o iranski sodobni umetnosti, naj bo vizualna ali filmska, dopušča malo odstopanj od predpisane tematike, ki naj bi se ukvarjala z žgečkljivimi scenami, ki se pričakujejo od rigorozne teokratske države, kateri vlada siriadsko pravo, ki je za razliko od splošnega prepričanja neskončno upogljivo. Publika, ki ji zahodni mediji že trideset let precej uspešno perejo glavo, težko sprejme dejstvo, da obstaja v Iranu še kakšna druga zanimiva tema, ki ni nujno neposredno povezana z versko politično represijo in šovinističnim zatiranjem žensk.

Kovanec ima dve plati; na eni se združujejo omenjena pričakovanja zahoda, na drugi želja iranskih umetnikov, da bi dela predstavili na mednarodni sceni. Mnogi mislijo, da lahko prepoznavnost dosežejo pod združeno zastavo nacionalne iranske umetnosti, ki je vtkala v svoja vlakna iransko kulturo in sodobno umetnost. Vendar med nekaterimi bolj kritičnimi teoretiki obstaja dvom, da je fontana, v katero mečejo kovanec, brez dna in da ustvarjanje blagovne znamke Iranske sodobne umetnosti ni najbolj pametna usmeritev.

Če smo se lahko kaj naučili iz primerov brendiranja umetnosti na podlagi geopolitičnih formulacij, je predvsem to, da se znamke zelo kmalu izčrpajo in na umetnike mlajših generacij ne delujejo nič manj invalidno kakor neprepoznavnost. Blagovna znamka "Vzhodne umetnosti" hromi delovanje umetnikov iz vzhodne Evrope, od katerih se neumorno pričakuje, da bodo problematizirali kontradikcije postsocialističnih drzav, s katerimi se nikakor ne morejo več identificirati. Od blagovne znamke "Chinese Contemporary Art" se pričakuje ponavljanje političnega ciničnega popa, vsakršne inovacije in iskanja pa ostajajo obsojeni na obrobje, ki v poplavi izpetih repeticij nikakor ne more prodreti na površje.

Seveda, nič ni čudno, da se mnogi umetniki v Iranu tako zaradi cenzure kot bizarnih družbenih pravil ukvarjajo ravno s temi temami. Zelo nenavadno pa je, da zahodni interpreti v vsakem še tako poetičnem ali osebnoizpovednem delu vidijo najprej ali zgolj velike politične teme. Umetniki in umetnice v Iranu so izdelali bogato simboliko, polno namigovanj in kulturnih referenc, ki niso namenjene zgolj izogibanju očitnih alarmantnih motivov, ki bi skočili v oči slepemu cenzorju.

Zahodnjaška publika iranske umetnosti ne vidi nič manj enodimenzionalno kot slepi cenzor - stari klerik, ki je bil do nedavnega glavni filmski cenzor. Tako kakor on ni sposobna nikakršne subtilnosti in po pravilu izloča zgolj najbolj očitne primere političnih sloganov, golote, nespodobnih žensk, pohujšljivih odnosov in podobno.

Precej banalno rečeno: represija deluje nenavadno plodno na kreativnost. Najboljša dela izhajajo ravno iz zatohlih okolij in zelo nepravično do umetnikov bi bilo, če bi njihov ustvarjalni zagon sploščili na dve vnaprej dani tematiki.

Večji del sodobne produkcije ostaja omejen na tradicionalne likovne medije: na kiparstvo in slikarstvo, prepleteno s kaligrafijo in oblikovanjem ter nekje v ozadju tudi s fotografijo. Ti mediji tvorijo glavnino na novo nastajajoče blagovne znamke, ki se dobro prodaja v okoliških centrih v Dubaju, Kuvajtu, Bejrutu. Eksperimentalne prakse z instalacijami, videom, sound artom obstajajo večinoma v podzemlju in na dan jih privlečejo kustosi za razstave v tujini, če so politično dovolj maligne, ali iranske privatne galerije, če so politično dovolj benigne. Za ostala bržčas najbolj zanimiva dela, v katerih pred njihovo iranskostjo lahko prepoznamo univerzalnost, ni prostora.

Iz puščavskega Yazda Ida H.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=16438