MURAT & JOSE: Tuki not (T3S Music, 2008) (ponovitev 10. 10. '08 ob 00.30) Petek, 3. 10. 2008 avtor/ica: jizah
Jizah recenzira novo ploščo dvojca Murat & Jose, tokrat podkrepljeno s pravim pravcatim bendom ... (v celoti!)
* Ljubljanski raperski dvojec Murat & Jose je po megauspešnem albumu »V besedi je moč« izpred šestih letih končno izdal svoje nadaljevanje album »Tuki not«, ki je izšel pri založbi ekipe Radyoyo, T3S. Vmesno sodelovanje pri evropsko-združevalnem projektu »Yoyocuts« ni uspelo potrditi uspešnosti prvenca, njegovo trendovsko nadaljevanje v plošči »Tuki not« pa je ohrabreno z živo inštrumentacijo pred tedni zaplavalo na police ploščarn pod imenom Murat & Jose Band.
Pred dobrim letom, ko sta fanta prvič predstavila svoj novi band, smo pričakovali raznoliko glasbeno tvorbo, kjer bo zasedba prišla do izraza in glasbi dodala nekaj prepotrebnega »žmohta«, skratka, da bosta Murat & Jose s skupino veliko pridobila. A žal temu ni tako, saj je zasedba postala zgolj trendovski pojav znotraj domačega hiphopa, saj se v zadnjem času pravzaprav vsi najvidnejši domači raperji, z izjemo Klemna Klemna, poslužujejo živih zasedb. Te zasedbe so bile še pred leti, ko je recimo Klemen Klemen odigral koncert z Elevatorsi, pravzaprav prava redkost. Zgodovina živih zasedb sicer sovpada s predzgodovinskim obdobjem domačega hiphopa, ko so prvi hiphop projekti predvsem zaradi nezmogljivosti studijske opreme uporabljali žive zasedbe. In recimo Heavy Les Wanted so bili glasbeno in idejno svetlobna leta pred tem, kar danes počne štiričlanska inštrumentalna sekcija Murat & Jose Banda.
Posluževanje bendov pa ima pri večini seveda preračunljivo drugačen namen. Gre za širitev publike iz raperske v veliko širšo množico, ki raje vidi zasedbo kot glasbo na beat, kar je v času vidnega usihanja raperskega trenda med mladci še kako potrebno za uspešnost albuma. V njunem primeru gre za to, da zasedba pravzaprav skoraj nič ne doda k osnovni podobi plošče, temveč se drži vnaprej pripravljenih vzorcev, ki jih povečini oplemeniti oziroma popestri le ob koncih kompozicij, sicer pa igrajo bolj kot ne štiričetrtinski beat. Še bolj zanimivo je, da v osnovi ne gre za hiphopersko produkcijo, temveč se osnovni ritem hiphoperskega bobna skrije med enakovredne melodično-harmonične vzorce, bend pa deluje kot »zmatrana« združba »zakalupanih« študentov jazza brez lastnih idej in kreativnosti. Zasedba se prilagaja in sledi tempu obeh glavnih vokalov. Občasno si privošči kak izlet iz osnovne forme, zvečine gre za kitarske sole, sicer pa skozi celoten album igra brezjajčno in anemično. Inštrumentalno torej večinoma ne gre za hiphop, temveč za mešanico sodobnega jazzy-popa v slabem pomenu te skovanke ter funka, rocka, skaja, soula, reggaeja in še česa. Stereotipna bendovska zaslomba pa je prav to, kar verbalno Murat & Jose skozi celotno ploščo kritizirata in nekaj, čemur hočeta mentalno uiti. Skratka, od benda smo vsaj glede na njegove prve nastope pričakovali bolj močno, trdno držo, najboljša stvar pa so redki trobilni aranžmaji.
Skozi pop podlago, bolj kot ne povprečno jazzy inštrumentacijo z groznimi refreni in trapastimi poskusi povsem neizrazitega in nehumornega multijezičnega rapanja ob koncu albuma, pa si posebno pozornost zasluži edini del preostale raperske forme – vokalni del. Tehnika rapanja je podpovprečna in pri njej je najbolj nejasna reč katastrofalno slab Muratov flow, ki je nekoč rapal precej bolje. Z vsemi nastopi in izkušnjami ter z živim bandom bi pričakovali kvečjemu velik korak naprej in ne korakov nazaj. To je tudi prvo od negativnih presečenj albuma. Infantilne, banalne, kvazihumoristične vokalne blodnje, ki niso ne smešne ne sarkastične, se oklepajo preverjene forme kvazipozitivizma z dodatkom opozarjanja na negativne stvari. Ta kvazpozitivizem je skrit za povsem stereotipnimi tematikami in je prikazan s prvožogaškim jokanjem o vsakdanjih socialnih pasteh, poznanih večini Slovencem. Besedila so osnovnošolska za 12- do 14-letnike, ki so tovrstnim jasnim stvarem podvrženi s strani šolske učiteljice. Znotraj prodajanja megle in govorjenja o ničemer ali o milijonkrat predelanih temah, v večini obdelanih že na prvencu »V besedi je moč«, pa se skriva kvaziinteligentnost za trendosledce in ekipo ljudi, ki naj bi vsa ta banalna sporočila doumela kot višek povedanega.
Površno besedičenje o žuranju v klubih, srečanjih s prijatelji, slabi domači socialni klimi, »foušiji« in drugih stvareh smo znotraj domačega hiphopa slišali že prevečkrat. Toda nekateri drugi so to morda povedali malce bolj ekspresivno in ne direktno, namenjeno butastemu občinstvu. Preračunljivost Murata & Josa oziroma celotnega tima, ki stoji za tem projektom, pa se še enkrat več izkaže pri neuporabi sleherne kletvice, verjetno izvirajoče tudi iz njunega obiskovanja škofijske gimnazije. Še bolj verjetno pa predvsem zato, da bodo besedila s pozitivnem namenom všečna tudi mladim ali starejšim mamicam, katerih spoznanje o tem, da njihov otrok posluša čisto, nekletvičarsko in pozitivno ploščo, bo bržkone prodalo marsikatero ploščo. Zanju značilna politična korektnost in neekspresivnost ter podajanje sporočila na lahkoten, vsem prisiljeno razumljiv način, otročjost, nerodnost in ponavljanje enih in istih stvari v več sorodnih ali enakopomenskih besedah že znotraj dveh vrstic, pa parodirata resnim tematikam na nedosleden, banalen in »šlampast« način. Stilsko uporabljata premnogo komparacij, otročjih pomanjševalnic in nadpretirano glagolsko prepogibanje rimajoče besede, kakih bolj kompleksnih stvari pa se ne lotevata. Kakor da bi besedila pisala človeka pri 13 ali 14 in ne 30 letih.
Murat & Jose premeteno ne ciljata na rapersko publiko, saj sta pametno ugotovila, da je domača raperska scena bolj kot ne mrtva, izpeta in izvodenela, za kar sta morda do določene mere kriva tudi sama, hkrati pa izrabljata trenutno popularnost brezpomenske pozitivne sporočilnosti, ki se je je nalezla glavnina domače bolj komercialno usmerjene raperske scene. Iz besedil lahko sklepamo, da ga le žurata s prijatelji, hodita po klubih in čisto vesela poskakujeta naokrog. Delujeta, kot da živita v paralelnem svetu, kar ne sovpada z njuno zavedno tematiko prve plate. Pretirano se ukvarjata s statusom zvezd in lastnim statusom ter hočeta ljudem dokazovati, da sta onadva le normalna smrtnika. Razglabljata o svojih začetkih, kot da bi šlo za njun prvenec, kjer se poskušata predstaviti publiki.
Pomanjkanja izvirnosti, za lase privlečenih rim, nesporočilnih besedil in tematske brezveznosti ne more rešiti niti za trenutne razmere stereotipna bendovska zaslomba. Ta nekajkrat pokaže malce več srčnosti, a se drži oportunistično ustaljene forme brez pretiranih izletov v neznano. Še najbolj intrigantno pa je Muratovo blodenje o raperskem kopiranju, kot da bi Murat & Jose potovala po neki izvirni, ne novo ustvarjeni formi in ne bi tematsko besedičila o vseh n-krat povedanih stvareh. Jose pa se tudi »filozofsko« sprašuje, ali smo mi res mi? No, vendarle med Muratom in Josom obstaja nekaj pomembnih razlik. Murat se stvari loteva veliko bolj na prvo žogo, preprosto, Jose pa poskuša vsaj nekatere stvari prikazati analitično. Tudi pri podajanju besedil, flowu in vseh ostalih tehničnih elementih je veliko boljši in prepričjivejši.
Višek besedilne vrednosti se skriva v njunem ukvarjanju z nepodpisanim internetnim občinstvom, kar je kajpak kaplja čez rob zasedbe, ki išče pozitiven pridih brez resne sporočilnosti, zraven pa se kiti z več kot 6000 prodanimi izvodi prvenca. Mar se je resnično osebama, ki naj bi bili umetniško veliko bolj navdahnjeni, »skulirani« in pozitivni, treba ukvarjati z internetnimi forumi in svojo brezizdejnost in copy/pasterskost večine lokalnih podtalnežev kotaliti tudi po albumu, ki štarta na širše množice?
V šestih letih se je torej zgodila dokončna komercializacija projekta Murat & Jose, ki je z bendom le še dokončno ušla iz sveta hiphopa v svet popa oziroma do množic, ki tipičnega pop vzorčenja ne marajo, a mislijo, da se za besedili skrivajo inteligentne besedne zveze in močna drža. Med ogromno mašili, brezveznimi in odvečnimi besedami, ukvarjanjem s statusom zvezdnikov, kot da se v življenju ne dogaja nič, nikakor ni jasno, zakaj nekdo za tako naivno in nekreativno ploščo porabi celih šest let. V vodah komercialne naslade fanta zvenita kot dva piflarja z neizraznimi in neidejnimi, površnimi in umetelnimi besedili, ciljajočimi na kvazirazmišljujočo maso, kar je za skoraj diplomiranega pravnika in igralca ljubljanske Drame ter skoraj diplomiranega ekonomista, milo rečeno, sramotno dejanje. Spoliranost, industrijskost in brezdušnost se skrivajo znotraj izjemno naštudirane plošče z vidika žepa potrošnikov, katerega višek je nostalgični prvi singel »Nazaj«, pri katerem gostuje Benč.
Album bo nedvomno prinesel kar nekaj novcev v njihovo skupno blagajno, a njuna jazzy pop zvočna podoba ne bo prodrla ne na komercialne in ne na alternativne radijske postaje, temveč se bo vrtela okrog sredinskih radijskih postaj, kjer bo povprečna nedodelana inštrumentacija vendarle globoko nad kvaliteto tamkajšnjih instant pop hitičev in bodo tudi ceneni havajski zvoki ali pa nadbrezvezno gostovanje Marushe v kompoziciji »In da klub«, višek. Besedila so na silo zabavna, pozitivna in preprosto povedana in so blizu vsakemu naključnemu pop poslušalcu. Toda bolj odprt poslušalec jim verjetno ne bo prav nič zaupal, že samo zaradi zatemnjenega tematskega klobasanja, nadkorektnega pristopa ter nekletvičarske korektnosti in slinastega pristopa do najmlajše publike. To nam daje misliti, da se v življenju Murata & Josa resnično ne dogaja prav nič zanimivega ali pa tega sama ne znata povedati. Pravzaprav je albuma resnično škoda, saj bi bil Jose lahko odličen raper, Murat pa odličen beatboxer, če le ne bi nasedala komercialnemu pristopu.
