Kultura> Teorema

Cigareta
Ponedeljek, 7. 4. 2003

avtor/ica: pavelk

Kadim, torej sem...
Klikni za veliko sliko: Pavel Koltaj: Kaja (glagol)

Cigaretka Cigareta, prvi del




Michel Foucault je nekoč svoje predavanje Red diskurza začel z željo, da bi mu začeti sploh ne bilo treba. Da bi bil v zraku vedno že nek glas, nek govor, v katerega bi lahko neopažen smuknil. Tej njegovi želji se popolnoma pridružujem. A v tem trenutku me tare še ena želja. Da tudi nehati ne bi bilo treba. Ta se zdi precej bolj nerealna kot Foucaultova, precej bolj neizvedljiva. Zanj, Foucaulta, se namreč izkaže, da je dejansko res obstajal nek glas, jezik, v katerega je vskočil in zaradi katerega je sploh nastopil. Glas je pripadal Jeanu Hypollytu, Foucaultovemu učitelju, po katerem je nasledil stolček na Collêge de France.

Klikni za veliko sliko: Dama s cigareto

Pri želji, da ne bi bilo treba prenehati, je drugače to, da si jo lahko želiš le vnaprej. Ko enkrat nehaš, si tega ne moreš več želeti. In zato ponavadi vedno znova začenjaš ter zanikaš to, da si sploh kdaj prenehal. Povzemimo. Če je problem želje, da ne bi bilo treba začeti, v tem, da je dejansko težko začeti, saj vemo, da se bomo morali v trenutku, ko začnemo, naši želji odpovedati, potem je problem želje po tem, da ne bi prenehali, v tem, da stvar, ko smo jo enkrat začeli, tudi dejansko težko končamo, saj vemo, da se bo potrebno želji po nekončanju odpovedati v trenutku končanja.

Takšni sta želji tega teksta. Ena za naprej in druga za nazaj. K njima se še vrnem. Trenutno je bolj pomembno, da povem, zakaj je tu cigareta. Preprosto rečeno zato, ker je zanimiva. Malo manj preprosto rečeno, zaradi tega, ker v sebi vedno nosi dve stvari. Dobro in slabo, užitek in razvado, staro ter mlado. Če ji dodamo še povezavo s koncepcijo časa, pa življenjem in smrtjo, se cigareta izkaže za nadvse prikladno filozofsko snov.

Morda celo malo preveč prikladno. Zna se namreč zgoditi, da se naenkrat izkaže, da je vse filozofsko na nek način povezano s cigareto, prepojeno z dimom. To pa ne bi bilo preveč dobro, saj bi potem tako cigareta kot filozofija postali le nekakšen izgovor druga drugi. Solipsizem v paru. Najboljši način, da se temu izogne, je, da se posluži znanosti. Zato se nameravam pri osvetljevanju problematike cigarete osredotočiti predvsem na tri aspekte njene kompleksnosti. Ti so jezik, glas in govorica.

Na neki način je raba teh treh elementov precej arbitrarna. Ne gre niti za popolnoma lingvistično, niti za docela filozofsko pojmovanje trojice pojmov. Prav tako pa se bom poskušal izogniti tudi popolnoma trivialni rabi teh konceptov. Gre predvsem za dejstvo, da me zelo, morda celo bolj kot kaj drugega, zanima komunikacija. Ta pa ima še kako opraviti tako z jezikom, ki omogoča, da jo sploh lahko mislimo, kot z glasom, ki pripomore, da jo lahko prakticiramo, ter prav tako z govorico, brez katere bi bila komunikacija brez smisla, nerazumljiva. Prav zaradi prepričanja, da je komunikacija ključna za medčloveško razumevanje na eni strani, po drugi pa je neobhodna tudi za razumevanje vsakega posameznika, sem se odločil, da jo bom postavil v izhodišče svojega preučevanja cigarete. Trojica pojmov je v pričujočem seminarju torej prisotna zato, ker je ključna za idejo komunikacije, slednja pa je bistvena za to, da se lahko cigarete sploh lotim. Da z njo komuniciram. Jo s pomočjo jezika glasu in govorice personificiram ter odzračim z nje debelo in gosto plast dima, v katero je zavita.

Jezik cigarete je precej univerzalen. Poznajo jo malodane po vsem svetu. Sama
beseda cigareta seveda izhaja iz pomanjševalnice za cigaro, nekoliko obilnejši zvitek tobaka. Ime za cigaro pa prihaja, vsaj v večini evropskih jezikov iz španskega cigarro. Ta naj bi izhajal iz besede cigarra, ki v španščini pomeni vrsto hroščka, po naše skržata. V prid tej etimologiji govori dejstvo, da je cigara po obliki dejansko precej podobna škržatu. Obstajajo pa tudi druge teorije. Po eni izmed njih, naj bi španski cigarro izhajal iz majevske besede sic, ki pomeni tobak. Morda niti ni najbolj važno, katera različica je prava. Pomembnejše je dejstvo, da etimologija besede cigara oziroma cigareta ne pove veliko o njeni bistvenosti, vsaj za filozofsko zanimivo stališče ne.

Človek si lažje pomaga z nekoliko bolj zdravorazumsko rabo besede v vsakdanjem jeziku, konotacijami, ki jih izraža, ter metaforami, ki jih cigareta nosi v sebi (zlasti v literaturi). Na tem, znanstveno precej sumljivem področju, se znajdemo pred pravim bogastvom smisla in pomenjanja. Celoto vtisov je moč v grobem razdeliti v tri večje skupine.
Prva ima opraviti s potovanjem. Za njeno razumevanje je potrebno poznavanje para temeljnih atributov cigarete. Eden je dim, drugi, z njim neizogibno povezan, pa ogenj. Poglejmo si ju malo pobliže. Dim se pogosto povezuje z dimnikom. Ta ima, zanimivo, ponavadi prav obliko cigarete. Nemška beseda za dimnik Raufang ima isti koren kot Rauhen, torej glagol kaditi. Tudi v slovenščini se reče, da nekdo, ki strastno kadi, vleče kot raufnk, dimnik.

Drugi neizbežen atribut cigarete, ogenj, ima nekoliko drugačen kontekstualni okvir kot dim. Če dim označuje neko stanje, kajenje, na primer proces valjenja dima, potem ogenj označuje nek moment, akt prižiganja. In pa seveda njegov kontrapunkt, akt ugašanja (ognja). Ogenj in dim sta nerazdružljiva, čeprav se le redko srečata. Kadar se kadi, ogenj tli in kadar ogenj gori, dima skorajda ni. A vendar se na neki točki srečata. Ta točka je, tako kot praktično vse točke pri cigareti, dvolična. Je potovanje in je dom.

Ključ leži v besedi dimnik. Da je ta povezan z dimom, zdaj ni več dvoma. Kako pa je povezan s potovanjem? Ustavimo se pri francoščini. V njej je beseda za dimnik cheminée (iz nje pride tudi angleški chimney). Koren za cheminée je chemin. Ta ne pomeni nič drugega kot pot, stezo. Povezava dima in potovanja je še očitnejša pri izrazu chemin de fer, železnici (dobesedno železni cesti). Najbolj eksplicitno se povezanost zrcali v besedi chemineau, ki je fonetično med chemin in cheminée, pomeni pa potepuha, postopača.

Tudi v italijanščini je ena izmed besed za dimnik camino, ki hkrati pomeni kamin in ognjišče. Kraj torej, kjer domuje ogenj. V španščini ista beseda, camino, pomeni pot, tako kot francoski chemin. Vse skupaj izhaja iz latinščine, kjer caminus pomeni plavž, kamin ali ognjišče. Poleg povezave s cheminom obstaja še ena pot do potovanja v navezi z dimom in ognjem. Spet jo je moč najti v francoščini. Beseda cigare (cigara) namreč v sebi skriva besedico gare, ki je ime za postajo, ponavadi železniško. Poleg tega je gare tudi imperativ od garder, torej pazi! Hecno je tudi, da se uporablja celo glagol garer, kot izraz za garažiranje. Odnos gare – garer, postaja – garažiranje je precej podoben kot v slovenščini odnos postaja – postati. Npr. v stavku Janez je postal na poti do postaje.
Tudi v nemščini je povezava med kajenjem, potovanjem in postajanjem dovolj zgovorna. Zug označuje tako vagon, vlak, kot tudi poteg, vlek (celo »dim« iz cigarete).

Klikni za veliko sliko: Aniway: Cigarette

Dimnik alias cigareta je torej nekakšen mediator. Presek ognja in dima, doma in potovanja. Skupaj s tem nosi v različnih kontekstih še množico drugih pomenov, a nit, ki povezuje simboliko doma, potovanja ter cigarete, je zelo trdna in je zarita globoko v jezik. K temu, kakšen pomen ima potovanje, kakšno simboliko predstavlja v danem okvirju in kakšna je njegova vloga v konceptu življenja, se še vrnemo.

Zdaj je čas, da se posvetimo drugi skupini vtisov, konotacij ter povezav, ki jih v sebi nosi jezik cigarete. Te nimajo toliko opraviti s potovanjem, kot z domom. Vse kar jim je skupno s prvo skupino je to, da so oboje vpete v čas, časovnost. Obe prav zaradi te svoje v-časnosti nista nikoli pomensko čisti. Potovanje nikoli ni samo, popolnoma ločeno od doma. In obratno. A izhodišče te vrženosti v čas je pri potovanju in domu, dimu in ognju popolnoma različno. Enkrat je osnova gibanje, drugič mirovanje, enkrat boj, drugič spokoj.

Najprej si poglejmo, kakšno je teoretsko izhodišče, ki sploh omogoča, da se lotimo jezika cigarete z gledišča doma, družine. Tu ni toliko etimoloških preigravanj. Poudarek je na simboliki cigarete. Simbolike v nekem specifičnem smislu. Zanimanja vredna je le za cigareto bistvena simbolika. Ta pa ima opraviti s seksualnostjo. Morda ne vedno in izključujoče, a vendar. Seksualna konotacija je v jezik cigarete zajedena prav tako globoko, kot je bilo prej rečeno za potovanje.

Preplet jezika ter seksualnosti je kompleksen pojav. Zahteva razdelan pristop. In najbolj razdelan tovrsten pristop prihaja – od koga drugega, kot Freuda. On je tisti, ki je povezal tri ključne elemente: nezavedno, željo in seksualnost. Ta njegova koncepcija je najbolj izdelana v Interpretaciji sanj. Sanje so venomer težnja po izpolnitvi (neke) želje. In kolikor sanje prihajajo, izhajajo iz nezavednega, toliko so vselej povezane s seksualnostjo. Podobno kot sanje ima tudi cigareta vedno prisoten element želje. Skoraj vedno je prižgana kot odziv na neko potrebo. Nenazadnje si cigarete zaželimo. Ali pa si cigarete ne želimo. Če ostanemo pri analogiji s Freudovim pojmovanjem sanj, je tudi ta ne želeti še vedno želja. Če ne po, pa o cigareti.
Tudi nezavedno igra vlogo v simboliki cigarete. Vzrok za kajenje, prižiganje cigarete je zelo pogosto nezaveden. Vzgib poriva, pulzije je pri cigareti podoben kot pri sanjah (ali drugih procesih), ki obilno črpajo iz nezavednega.

Vrnimo se zopet nekoliko nazaj. K drugi skupini vtisov o jeziku cigarete. Rečeno je bilo, da je tudi ta, tako kot motivika potovanja, vpeta v časovni okvir. Vendar njeno izhodišče ni nemir, temveč zavest o nekem spokoju ter obstoju domačega ognjišča. Ta je eden izmed izvorov želje po cigareti. Želje, ki podobno kot sanje ni nikoli popolnoma potešena. A se vedno znova trudi. Naprej in naprej poskuša jezik sanj oziroma jezik cigarete doseči končno potešitev, izvor želje. In prav tu leži problem. Jezik je namreč vedno prikrajšan za dokončno spoznanje ter popoln uvid. V njegovi strukturi je vpisano, da vedno nekaj manjka. Slavni manko strukturalizma še vedno hara po jeziku. Še vedno je jezik vselej pripravljen na nove mutacije ter nadaljnji razvoj sistema.

Jezik se opira na željo. In to ne kar na katerokoli željo. Gre za željo spolne realnosti. Z njo v zvezi Lacan pove svojo razlago nastanka človeka. »Z zavezanostjo te kombinatorike spolni realnosti (Lacan ima v mislih kombinatoriko spolnega razločevanja) se zastavi vprašanje, če ni prav to pot, po kateri je označevalec prišel na svet, na človekov svet. To, kar bi upravičevalo trditev, da je označevalec prišel na svet – kar pomeni, da je človek začel misliti – prek spolne realnosti, je področje sodobnih odkritij, ki ga je odprla ustreznejša raziskava mitoze. Tako so odkrili načine, kako poteka zorenje spolnih celic, se pravi, dvojni proces redukcije. V tej redukciji gre za izgubo nekega določenega števila vidnih elementov, kromosomov. Vsakdo ve, da smo s tem prišli do genetike. Kaj pa izhaja iz te genetike? – če ne to, da pri določanju nekaterih elementov živega organizma prevladuje funkcija neke kombinatorike – ki v nekaterih svojih fazah deluje tako, da izvrže svoje preostanke.«

Korak naprej od Lacana v povezavi jezikoslovja in genetike je naredil Noam Chomsky. Njegova ideja o vrojenem jeziku, sintaksi, je še bolj pisana na kožo genetiki. Edini problem je v tem, da moderno jezikoslovje, ki je Chomskyevo predpostavko v marsičem vzelo za temeljni postulat, zaradi te vrojenosti le težko poveže jezik z neprirojenim. Semiotika, taka kot jo na primer počne Umberto Eco, je lingvistiki dandanes bolj tuja kot nekoč. Trdo vztrajanje na vrojenosti, vselejšnosti jezika v človeku, pušča le malo prostora za skrivnostnost in spontanost.

Če nekoliko povzamem ta metodološki uvod v analizo jezika cigarete s stališča simbolike ognja ali doma, potem moram ugotoviti, da je za potrebe tega teksta najboljša teoretska pozicija nekakšno zmerno povezovanje jezika, seksualnosti, nezavednega in vrojenosti.
Temu je tako, ker želim, da je jezik cigarete na eni strani sistematičen in umestljiv v neko splošnejšo teorijo jezika, po drugi strani pa prav tako želim ohraniti tudi določeno stopnjo metaforičnosti in aludiranja, ki je je v trdi znanosti o jeziku bore malo. Prav zaradi tega se bom ustavil pri Freudu in sanjah. Pri njem je namreč razmerje nezavednega, jezika, seksualnosti in želje še tako v povojih, da vsi ti koncepti delujejo dosti bolje brani skupaj, kot pa vsak posebej.
Vsi ostali omenjeni teoretiki so bili precej bolj znanstveni. To je sicer lepo, a vendar stvari kar precej zakomplicira. Vsekakor bolj, kot je to smiselno storiti v trenutnem kontekstu. Torej. Domačnost cigarete zaenkrat ostaja doma v sanjah. Njen jezik sledi enakim vzvodom kot one. Onkraj sanj jezik cigarete le aludira.

Čemu bi torej na tej sanjski ravni ustrezali simboli cigarete. Dimnik, potovanje, ognjišče, vlek ter vlak so bili že omenjeni. Dodajmo še dva. Oba sta posredno povezana z vlakom. Prvi je simbol predora (kot cevi iz katere se vali dim), drugi pa je proces puhanja (npr. puhanje vlaka nekoč, ko so še vozili na paro, ter puhanje cigaretnega dima). Dimnik je v sanjah, tako pravi Freud, precej razkrit simbol. Podobno kot vsi pokončni, ostri in podobni predmeti, med drugim Freud omenja tudi cigareto in pipo, je dimnik prispodoba za moški spolni ud. Nekaj te simbolike je opazne tudi v precej prostaški psovki v hrvaščini, ki jo seveda pridno uporabljajo tudi npr. Slovenci. Govor je o besedni zvezi (po)pušiti kurac.

Roka in dim
Simboliko potovanja omeni Freud dvakrat. V dveh kontekstih. Enkrat ko pravi, da je odpotovati v sanjah eden najpristnejših simbolov smrti, ter drugič, ko govori o potovanju z vlakom in povezavi z izdiranjem, vlečenjem zob. Besedna povezava med izdiranjem zob in potovanjem je v nemščini dvojna. Izdreti zob (Zahn zeihen) spominja na vlak ali poteg (Zug). Izpuliti zob (Zahn reissen) pa se izgovarja podobno kot potovanje (reiβen). Mogoče je potrebno omeniti še kontekst sanj, o katerih je govor. Analiza sanj sanjavca, ki se mu sanja o izdiranju zob, pripelje Freuda do ugotovitve, da je simbol izdiranja zob v sanjah tesno povezan s spolnostjo, saj ga spremlja polucija, precej pogost pojav ob tovrstnih sanjah.

Ognjišče, v smislu peči, Freud omeni v zvezi s simbolom za maternico. Podobno kot ladjo ali razno posodje. Navede pa Freud tudi primer, ki ga je v svojem delu uporabil K.A. Scherner. Ta je peč primerjal s simbolom za pljuča.


Toliko je o simbolih, ki so za nas pomembni, moč najti v Interpretaciji sanj. Vendar enega momenta ni prav zares najti. Ta je sesanje. Kot posledica vlečenja. Sesanje, vlečenje cigarete ima precej očitno zvezo z vdihovanjem zraka na eni strani ter sesanjem dima (mleka) na drugi. Kajenje v tej luči ni nič drugega kot preprosto podoživljanje nekdanjega dojenja v času otroštva. Bojda so celo hormoni in snovi, ki se sproščajo med kajenjem, precej podobni učinkom, ki jih ima na otroško telo materino mleko. Kontrapunkt sesanja, puhanje, ima simbolično vrednost predvsem v tem, da gre vselej za nekakšno očiščevanje. Spuščanje odvečne snovi iz telesa. Podobno kot iztrebljanje. Poleg tega je potrebno imeti v mislih tudi že omenjeno simboliko puhanja kot impliciranja ognja, doma. Puhanje je znak, da je nekdo doma. Podobno kot pozimi dim iz dimnikov naših hiš.

Tretja skupina vtisov o jeziku cigarete je nekoliko drugačna. Predvsem nima kake bistvenejše povezave s časom. Omejena je zlasti na fiziološke lastnosti kajenja, uživanja cigarete. Gre za opozicijo odpiranje – zapiranje, včasih tudi pomirjanje – poživljanje. Cigareta odpira na več načinov. Včasih se uporablja kot sredstvo za odpiranje vrat domišljije. V zakajenosti jezik teče bolj tekoče. Miselne podobe oživijo. Dim jim pričara slovesnost, ogenj domačnost. Odprejo se lahko tudi vrata razuma, treznega razmisleka. Vrata v svet miselne igre, katere pravila so včasih zaznamovana z obredom, celo simboliko cigarete. Miselno potovanje, poteg v višjo raven uvida, samo-zapoljnjujoči se (falični) um ter materinsko naročje spoznanja resnice, vsi ti elementi imajo zvezo z jezikom cigarete.

Seveda cigareta odpira tudi vrata ljubezni. Ogenj v prsih. Povišan srčni utrip. Dim človeka sili, da nekaj naredi, se izkašlja. Naredi prvi korak k ljubezni. Obstaja še en, najbolj fiziološki način odpiranja, kar jih premore cigareta. Ta odpre podobno kot Donat ali mlečni sladkor. V pogon spravi kolesje prebave, požene črevesje. Takšna je torej cigareta kadar poživlja in odpira. Človeku daje pogum in samozavest. In to nas pomirja in prav tu se nahaja drugi konec cigarete, pomirjajoč. Tisti, ki zapira.

Glede zapiranja, ki ga je pripisovati cigareti, se je najbolje prepričati iz najpogostejših rab cigarete v smislu pomirjevala. Te so, že kar nekako ponarodele, zlasti tri. Ena je cigareta po hrani, druga cigareta po seksu, tretja pa cigareta ob kavi. Cigareta po hrani je kontrapunkt tiste odvajalne. Naredi nekakšen križ čez hrano. Podobno kot posladek, desert. Hkrati pa prinese nekakšno rekapitulacijo, povzetek celotnega obeda. Podobno deluje cigareta po ljubljenju. Človeku omogoča da umiri strast, pusti, da z dimom priduši ogenj, a ga s tem, ko v sebi obenem podoživi minuli trenutek, ohrani. Ogenj namreč, žar strasti.
Cigareta ob kavi je najbolj hecna. In hkrati tudi najbolj ambivalentna izmed vseh oblik zapiranja. Kaj zapre cigareta ob kavi? Nič drugega kot živahno pomiritev samo na sebi. V njej je sklenjen krog poživljanja in pomirjanja. Kava je poživilo. A zanjo velja isto kot za cigareto. Sama poživitev je pomirjajoča. Ko združimo cigareto in kavo, združimo na nek način dve plati istega. Eno je drugemu v pomiritev. In to ju spodbuja.

Z zgodbo o kavi smo prišli do konca vprašanja o jeziku cigarete. Osvetlitev je zaenkrat le delna. Že na začetku je bilo rečeno, da je jezik del komunikacije, ki jo šele vzpostavlja kot koncept. Zato je cigareta zaenkrat še najbolj podobna nekakšnemu namigovanju, in še to precej zakajenemu. Preden se lahko slika nekoliko zbistri, preden se bo dim razkadil, je potrebno pogledati še dva druga aspekta cigarete. Njen glas in pa govorico. Ta dva pa si prihranimo za naslednjo Teoremo. Do takrat pa uživajte, s cigareto ali brez nje.

Klikni za veliko sliko: Man Ray: Cigarette

Cigareto je za vas kadil Pavel Koltaj


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=1659