Kultura> Fine umetnosti

Arhivski fragmenti
Torek, 14. 10. 2008

avtor/ica: IdaH

V galeriji Vžigalica je do 19. oktobra na ogled spominska razstava Vaska Preglja, vnuka pisatelja Ivana in sin slikarja Marjana. Nastala je v sodelovanju s kustosinjo Moderne galerije Bredo Ilich Klančnik, ki svoje delo večinoma orientira na zaprašene police galerijskega arhiva - in redkokdaj pripravi kaj za širšo javnost - ter predanega filmofila, velikega tehnološkega entuziasta in mojstra zgodovine filmskih tehnik, Borka Radeščka.

V galeriji Vžigalica je do 19. oktobra na ogled spominska razstava Vaska Preglja, vnuka pisatelja Ivana in sin slikarja Marjana. Nastala je v sodelovanju s kustosinjo Moderne galerije Bredo Ilich Klančnik, ki svoje delo večinoma orientira na zaprašene police galerijskega arhiva - in redkokdaj pripravi kaj za širšo javnost - ter predanega filmofila, velikega tehnološkega entuziasta in mojstra zgodovine filmskih tehnik, Borka Radeščka.

Kaj se pravzaprav dogaja z našo filmsko in kulturno dediščino? Ali ne bi morali s takim navdušenjem, kot se na bolšjake in v zaprašene kleti podaja Radešček, delovati ravno uslužbenci filmskega arhiva? Medtem ko toliko energije zapravijo za opravičevanja, da ni ne prostora ne denarja, kaj šele volje za digitalizacijo, restavracijo in predvsem odkrivanje izgubljenega in nearhiviranega novega filmskega materiala.

Že samo dejstvo, da je neka tako bogata filmska zapuščina, ki je temeljna sled o ustvarjanju eksperimentalnega filma Vaska Preglja in tudi o življenju avantgardnega gibanja skupine 441, prepuščena naključju oziroma - bolje rečeno - vztrajnemu iskanju nekega posameznika, ki ga Filmski arhiv niti ne plačuje niti ne podpira, je naravnost absurdno.

Da bi Vasku Preglju dopustili sled v zgodovini, bodo razstavo zapečatili z izdajo kataloga, ki bo mejnik 60-letnice umetnikovega rojstva, ki je umrl zelo mlad že leta 1985, in 40-letnice legendarne 442 številke Problemov, ki je izšla v srcu študentskega gibanja leta 1968.

Temeljni del razstave so restavrirana digitalizirana dela, ki jih je do njihove sedanje kvalitete negoval Borko Radešček. Glavni del restavriranega materiala tvorijo črno-beli amaterski eksperimentalni filmi, ki so do nedavnega veljali za izgubljene. V šestdesetih so nastajali predvsem črno-beli Nocturno iz leta 1965 in Rekvijem iz 1966. ter Marginalije in De Profundis iz leta 1968. Med razstavljenimi deli je tudi nekaj dokumentarnih filmov, ki jih je za televizijo snemal desetletje ali dva kasneje. Med deli si lahko ogledamo tudi nagrajen film Staro dvorišče iz leta 1967. Večino informacij o delih na razstavi je Radešček pridobil iz katalogov festivalov amaterskega filma, vendar pri vseh filmih ne moremo biti popolnoma gotovi o njihovem datiranju, saj je možno, da je bilo delo posneto kakšno leto pred vključitvijo v festivalski program.

Ob predavanju z naslovom 'Tehnologija amaterskega filma' smo lahko gledali tudi dokumentarni zapis o nastajanju Pregljevega filma Rekvijem iz leta 1966, ki ga je posnel neznani avtor. Radešček je pri predavanju najprej poudaril, da ne moremo besede amaterski dojemati kot negativni antipol profesionalnosti, ampak je snemanje amaterskih filmov omogočilo umetnikom, da so začeli snemati to, kar bi danes nesporno imenovali eksperimentalni film. Prvi festivali, katerih redni udeleženec je bil tudi Vasko Pregelj, so bili v takratni Jugoslaviji že zelo zgodaj, celo v 50. letih, čeprav se je njihovo snemanje populariziralo šele v šestdesetih, in sicer sta bila najbolj odmevna v Puli in v Beogradu. Problem pri ohranjanju amaterskega filma je, da 8-milimetrskega filma v prenosnih kamerah ni mogoče reproducirati, kar pomeni, da obstaja le ena kopija. Zato je zanemarjanje te pomembne, a ranljive vizualne dediščine s strani Filmskega arhiva toliko bolj nedopustno.

Moderna galerija se je po besedah kustosinje Ilich Klančnik tovrstnega aktivnega arhiviranja filmskega materiala lotila izjemoma, zaradi neizpodbitne pomembnosti, ki jo ima cineast, fotograf, slikar, grafik in filmski publicist Vasko Pregelj za nedavno zgodovino likovne umetnosti. Poleg razstave restavriranih digitaliziranih filmov so razstavili tudi nekatere kose, ki jih hranijo v arhivu Moderne galerije. Gre namreč za filmske kulise za film Utrinki, pri katerih je očitno Pregljevo navezovanje na konstrukcijo pošastnih fantazmatskih podob. Na ogled je postavljenih tudi nekaj črno-belih litografij, ki jih je Pregelj naredil leta 1967, v času delovanja skupine 441, še v gimnazijskih letih, ko je s sošolci in prijatelji, pesniki Denisom Ponižem, Ferdinandom Miklavcem in Ivom Svetino, zahajal v Kocbekovo podstrešno sobico na Veselovi 10 s številko 441.

Vasko Pregelj je v skupini deloval tudi, ko so leta 1968 v 442 tematski številki Problemov objavili članek z naslovom Utrinki. Istega leta je nastal tudi kratki film z istoimenskim naslovom, ki predstavlja za Preglja značilno fantazmatsko in mitološko dogajanje, ki nas lahko spominja na prenekatere ikonografske motive, med drugim tudi na Splav Meduze.

Poleg artefaktov za filmske scene, ki so bili leta 1972 razstavljeni v kletnih prostorih Moderne galerije v okviru Ateljeja '72, je iz arhiva tudi razstavljena tudi slika Marija Preglja Portret sina Vaska z amatersko kamero pri levem očesu iz leta 1967. Zelo posrečeno!

Iz zaprašene omare, Ida H.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=16634