V branje za turobne deževne sobote, kakor je današnja, vam ponujamo pisateljico Doris Lessing, ki smo jo v Sektoru Ž že omenjale. Lani je bila namreč najstarejša pisateljica, ki je prejela Nobelovo nagrado za literaturo in od skupno stošestih nagrajencev »že« enajsta ženska. Lessing je angleška levičarska pisateljica, ki jo mnogi postavljajo na čelo feminističnega boja, čeprav je avtorica sama sebe v 80-ih od tega najraje distancirala, ko je gibanje doživljalo post travmatske šoke po misoginizmu 70-ih,.

Jasnih definicij glede njenih ideoloških usmeritev nikakor ne bi rade znanstveno opredelile, saj se moramo zavedati, da vsakršne znanstvene trditve, ki opuščajo odprto strukturo, v kateri je možna improvizacija, temeljijo na znanosti, ki ji temeljno mačistično orientirana. Vsaka definicija ali vsaka produktivnost nekega znanstvenega raziskovanja temelji na zgodovini zahodne znanosti, ki koreni v religiji, kjer je edini možni diskurz dogmatska pravilnost ali nepravilnost določene trditve.

Torej meni je vseeno ali je Lessing feministka ali ne, pač pa njeni ženski liki v romanih jasno začrtajo psihološke konture ženske, ki se nenehno spopada z okoljem za ohranjanje lastne identitete, medtem ko si jo okolica z različnimi manipulativnimi orodji neprenehoma prisvaja.

Najbrž najbolj poznan pisateljičin roman je Zlata beležnica iz leta 1962, pri katerem je v karakter pisateljice Anne vpletla tudi del avtobiografske zgodbe. Roman govori o dveh ženskih karakterjih Molly in Anni, ki se ob koncu petdesetih borita za samostojnost, čeprav sta njuni življenji prepleteni z otroki, bivšimi možmi in ljubimci.

Zlata beležnica temelji na štirih knjigah, ki naj bi jih pisala Anna. Ta postmodernistični pristop k strukturi romana je izredno zapleten in vsebino romana neprestano vrača v samo sebe. Anna piše štiri beležnice: črno, rdečo, rumeno in modro. Črna je iz Afrike, kjer je odraščala tudi Lassing. V rdeči beležnici zapiše svoje politično življenje prepleteno s komunističnim aktivizmom in nenazadnje razočaranjem nad komunističnim gobanjem. Rumena govori o bolečem ljubezenskem razmerju. V modri beležnici pa zapiše s čustvi nabite spomine in pričakovanja. Vsaka od knjig se znotraj romana ciklično ponovi s krovnim naslovom Svobodne ženske 1, 2, 3, in 4. Vse štiri knjige strni nazadnje v zlato beležnico, ki ji prida še finale Svobodne ženske 5.

Že Zlata beležnica pokaže, da je Lassing tesno povezana s komunističnimi idejami, ki so zaznamovale pravzaprav celo njeno zgodnje obdobje. Čeprav bi njeno delo lahko prej označili kot socialno naravnano, kar je očitno tudi v romanu Trava poje iz leta 1950, kjer natančno in postopoma opiše grozljive globine kolonialnega rasizma Rodeziji oziroma v današnjem Zimbabveju. Zgodba je zamejena na kmetijsko posestvo, ki si ga lastita Dick in Mary. Mary s prvotnim odporom do temnopoltega pomočnika Mosesa počasi vzgoji, za tisto okolje, zelo nenavadno bližino do njega.

Pisateljičin premik v znanstveno fantastiko, ki je veljala za manj vredno populistično literarno zvrst, se je zdel mnogim kritikom obžalovanja vredno dejanje. Nasproti temu bi trdile, in o čemer je na široko govorila že kolegica Tea Hvala, da v znanstveno fantastični fikciji, lahko pravzaprav najjasneje in z največ simbolnimi orodji govorimo o socialnih romanih, ki družbo smešijo in pronicljivo in pikro odkrijejo najbolj bazične strukturne ravni družbe.

Lessing se je dolgo poglabljala v tuje svetove v naši neposredni realnosti. Temeljno znanstveno fantastično delo je povzela v seriji petih romanov s skupnim naslovom Canopus in Argos. Med njimi je bržčas najbolj priznan četrti roman The Making of the Representative for Planet 8, ki je izšel leta 1982 in po katerem je bila režirana tudi opera. Lessing odlično izkoristi neomejene razsežnosti, ki jih ponuja znanstvena fantastika za potenciranje zelo partikularnih družbenih problemov, kot so že omenjeni rasizem, povodi za vojno, klasna segregacija prebivalstva in tako naprej.

Med najbolj pesimističnimi deli pa se pokaže njen distopični roman Spomini preživele iz leta 1974. Roman Peti otrok, ki je bil prav tako preveden v slovenščino, čeprav priporočamo tudi branje v originalu, pa odkriva nekatere temne plati reprodukcije in eksistencialne groze. Zadnji roman Alfred and Emily je Lessing izdala lani v svojem oseminosemdesetem letu starosti, vendar nam na žalost še ni prišel pod prste.

Zlato beležnico je požirala Ida H.