GANG GANG DANCE: Saint Dymphna (Warp, 2008) (ponovitev 10. 11. '08 ob 00.30) Ponedeljek, 3. 11. 2008 avtor/ica: goran
Goran kompoš recenzira novo ploščo brooklynskih Gang Gang Dance ... (v celoti!)
* Pred dobrimi petimi leti je pot v evropsko in širšo svetovno podtalno glasbeno sredino našel njujorški zvok, ki je s svojo drugačnostjo močno zarezal v tedanje muzike. Resda je bil to čas, ko so se že pojavile prakse, ki so se ukvarjale z razmeroma radikalnimi zvočnostmi, toda glasba zasedb Black Dice, Animal Collective, Excepter in Gang Gang Dance je prinesla še bolj sprevržena zvočna prebiranja. Zasedbe so predstavile nek nov specifičen transžanrski pristop, a hkrati so vse gojile povsem sebi lastne estetike. Gang Gang Dance so v abstraktno popoidni formi združevali zeljarski tribalni kolektivizem, hrupno rockovsko kakofonijo ter ambientalno in plesno elektronsko melodiko.
Ustvarjanja so se lotevali povsem brezkompromisno, nove ideje pa so največkrat iskali v ritualnih koncertih, na katerih so se jim v iskanju vrhuncev pogosto pridružili tudi obiskovalci. Že kmalu se jih je prijel kultni status, toda širša prepoznavnost je izostala, v kar smo se lahko prepričali tudi pred dobrima dvema letoma, ko so v izolskem Shoto klubu nastopili pred vsega ducatom radovednežev. Vokalistka Lizzi Bougatsos je že takrat napovedala skorajšen izid novega albuma, toda zavoljo številnih zapletov smo nanj čakali vse do danes. A ne zaman. ‘Saint Dymphno’ številni privrženci drugače zvenečih muzik že vidijo kot enega letošnjih najbolj zanimivih albumov.
Bržkone bi bila plošča slišati precej drugače, če bi luč dneva ugledala pred kakšnim letom. Kitarist Josh Diamond pravi, da med drugim na njej denimo ne bi bilo cenjenega britansko-ganskega grimerja Tinchya Stryderja, ki se pojavi v eni od skladb in doda, da so Gang Gang Dance vedno poskušali biti zvočno kar najbolj raznovrstni. To jim je tokrat uspelo bolje kot kdajkoli prej. ‘Saint Dymphna’ je njihov doslej najbolj zvočno razgiban, dinamičen album, skladbe pa so postale strukturirane in se spogledujejo celo s trendovskimi smernicami. Na eni strani s tistimi, ki jih že nekaj let postavljajo njihovi dobri prijatelji Animal Collective, ter na drugi strani z nekaterimi sodobnimi dubovskimi odvodi in že omenjenim grime-om.
Kljub odklonu k bolj trendovskim vsebinam pa kvartet še naprej ostaja zvest svoji prepoznavni estetiki. Pravzaprav jo le nadgrajuje s formo pop skladbe, znotraj katere pa še vedno ohranja izrazito željo po eksperimentiranju. Ponovno je v ospredju ritmična raznovrstnost, ki preseže tisto tipično delitev na rockovsko in plesno glasbo. Ob hipnotičnih (tribalnih) ritmičnih eskapadah Gang Gang Dance prepoznamo še v vzhodnjaških mističnih strunskih in sintetičnih melodijah ter Lizinem – med vreščanjem in pop senzibilnostjo razpetim – vokalom. Najbolj v ušesa zbode rafinirana produkcija, ki je po Diamondovih besedah le posledica posodobljenega studia oziroma snemalne opreme, skladbe pa so bojda ponovno nastale iz spontanih idej, ki so se četverici porodile med skupinskimi jam sessioni.
Gang Gang Dance so eden tistih bendov, nad katerim se zaenkrat navdušujejo predvsem recenzenti, nekoliko manj pa sredinska publika, dasiravno bi prav album ’Saint Dymphna’ zasedbi lahko pridelal kakšnega novega poslušalca odprtih ušes. Nenazadnje sestaviti domišljeno, povsem samosvojo glasbo iz tako različnih, na papirju skoraj nasprotujočih si vplivov, pač ni mačji kašelj. Pa čeprav brooklynški alkimisti na videz to počnejo zelo enostavno.
