Kultura

Liffe - Kraljeva gospoda
Sreda, 19. 11. 2008

avtor/ica: IdaH

V romantični sekciji filmskega festivala Kralji in Kraljice, smo tokrat zopet gledali velike mojstre filmskega platna. Za predjed bo Zaza pripravil poslastico režiserja Koji Wakatsuja: Združena rdeča armada ter Lornin molk režiserskega tandema Jean-Pierre in Luca Dardenna. Ida je pogledala štiri lahkotne filme mojstrov kadriranja. Potovanje rdečega balona režiserja Hou Hsiao- Hsian; Kar brez skrbi Mike Leigha, portret delavskega razreda 24 City režiserja Jia Zhang-keja in erotično parodijo Erica Rohmerja.

V romantični sekciji filmskega festivala Kralji in Kraljice, smo tokrat že drugo leto gledali velike mojstre filmskega platna. Za predjed bo Zaza pripravil poslastico režiserja Koji Wakatsuja: Združena rdeča armada ter Lornin molk režiserskega tandema Jean-Pierre in Luca Dardenna. Ida je pogledala štiri lahkotne, vedre in mestoma banalne filme mojstrov kadriranja. Potovanje rdečega balona režiserja Hou Hsiao-Hsiana [Hou Šjao-Šjena]; Kar brez skrbi Mike Leigha [Majka Lija], portret delavskega razreda 24 City režiserja Jia Zhang-keja [Đja Džang kə-ja] in erotično parodijo Erica Rohmerja [Erika Romerja] Romanca med Astree in Celadonom [Seladonom].

Lornin molk je na letošnjem Cannesu snedel nagrado za najboljši scenarij. Brata Dardenne, ki sta ga tudi režirala prav gotovo znata delati filme in tudi Lornin molk je čisto okej. Ampak dragi moji, ampak. Lornin molk je letošnji liffovski dokaz, da ni vse zlato, kar prihaja iz Cannesa pa čeprav je ovenčano s palmo. Film se suče okoli mlade Albanke Lorne, ki se z Belgijskim džankijem Caludy-em poroči zato, da bi postala državljanka in uresničila svoje sanje, ki jih uteleša konkretizirana želja po odprtju bara s sendvički.

Da bi za lokal dobila ustrezno finančno injekcijo, se mora Lorna od zasvojenca kasneje ločiti, ter se nato znova poročiti z nekim ruskim mafijcem, ki takisto hlepi po belgijskih vafljih. Lorna bi morda lahko govorila o problematiki priseljevanja. Ali o odvisnikih in mafijcih. Ali o čustvenem križem potu neke mlade ženske. Ali pa celo o vsem skupaj.

A na koncu ne govori o ničemer. Kljub korektno zastavljeni, predvsem pa docela konsistentni naraciji, ki jo film trudoma tke od začetka do kake tretje četrtine trajanja, jo v svoji zadnji četrtinkici s popolnoma antiklimaktičnim zaključkom celovito izniči ter začne dvigovati neumestna vprašanja tam, kjer jih ne bi smelo biti, ostala pa pusti neodgovorjena. Dardenna s svojima belgijskima zadnjima platema naposled podereta tisto kar sta zgradila z ročicami. Škoda.

Triurna Wakamatsujeva Združena rdeča armada je prava bomba od filma – mešanica dokumentarnih posnetkov in sčasoma vedno bolj prevladujočega igranega dela po hitrem, »fast-cut« postopku šopa podatkovje o zgodovini in razmahu revolucionarnega študentskega gibanja Rdeče armade, ki ga sproti prekinja posneta rekonstrukcija domnevnega dogajanja. Le to se umiri v trenutku, ko mladi, a goreči pripadniki armade odidejo na vojaške vaje v Japonsko višavje, kjer se začnejo ideje revolucije izrojevati v sklop različnih sadističnih praks, ki ga tisti z močjo pridno izvajajo nad tistimi brez nje.

Združena rdeča armada je učinkovit filmski eksperiment prikaza razvoja in stopenj evolucije militantnega boja proti obstoječemu, ki vsled človeških šibkosti nazadnje postane tisto, proti čemur se je želelo boriti. Koji Wakamatsu brez odvečnega opletanja s krivdnim kazalcem servira film, ki zadane v živo, ki šokira tam kjer mora, ki zgodbo podaja tako kot mora in ki vsekakor zadostuje za več kot en liffovski dan. Jp, Wakamatsu ga letos zmaga.

Zanimivo bi bilo raziskati kaj žene kitajske in taiwanske režiserje v mednarodne koprodukcije. Lani je Cai Mingliang posnel film v Maleziji, Wong Kar-wai v Ameriki, na letošnjem Liffu pa je jutri še zadnja ponovitev filma Potovanje rdečega balona tajvanskega režiserja Hou Hsiao-Hsiana [Hou Šjao-Šjena], ki ga je posnel v Franciji. Film parafrazira La Ballon rouge [ruž] Alberta Lamorissa iz leta 1956 – pripoved o dečku, ki ga spremlja rdeči balon. Navajeni Hou Hsiao-Hsianove [Hou Šjao-Šjenove] pripovedne brezciljnosti, smo lahko pričakovali minimalno zgodbo o otroštvu in samoti, ki je stalnica v njegovih filmih.

Prijetno nas je presenetil z zanj tipičnimi dolgimi kadri, v katerih je tajvanske hodnike nadomestil s stopnišči stisnjenih pariških stanovanj. Vendar kljub francoski koprodukciji v film ni pripeljal nič novega. Odlično je sicer portretiral zgodbo o malem Simonu, njegovi tajvanski varuški, študentki filma Song in mami samohranilki, igralki v lutkarskem teatru, ki se nevrotično ukvarja s sranjem, ki ga okrog trosi njen odsotni bivši mož in oče njenega sinčka. Med filmom je visela v zraku težka lahkotnost življenja. Film je prijeten in poetičen, a preveč lahkoten in premalo izrazit.

O vedrosti in lahkotnosti življenja govori tudi Mike Leigh [Majk Li] v komediji Happy-Go-Lucky ali Kar brez skrbi. V scenarij zameša nabito polno mero angleškega humorja in ironije do ustaljenih družbenih norm, ki so v kontrastu s svobodomiselnostjo in optimizmom glavnega lika tridesetletne Poppy naravnost nesmiselne. Film z navdušenjem portretira generacijo žensk, ki si z velikim veseljem do življenja prostovoljno podaljšuje najstniško razposajenost v svoja trideseta leta starosti. Sally Hawkins je za svojo ekscentrično igro prejela nagrado za najboljšo igralko leta v Berlinu in jo tudi bržčas zaslužila, saj se je nemalo gledalk v svojih tridesetih z njo popolnoma poistovetilo.

Jia Zhang-ke [Đja Džang-kə] je v svojem filmu ubral trpko noto kitajske realnosti s portretom devetih delavcev v propadajoči tovarni orožja v Chengduju [čəngduju]. Pet portretov je bilo zaigranih, saj si težko na primer predstavljamo, da bi mati, ki je pred mnogimi leti izgubila sina v naglici ob vkrcavanju na rečno ladjo, lahko govorila o tej travmi pred kamero. Štirje portreti so bili popolnoma dokumentarne narave.

Čeprav je film spoštljiv portret delavcev in absurdnosti komunističnega upravljanja s težko industrijo, smo videli že mnogo boljše dokumentarne in fikcijske primere. Tudi Jia [đja] ni daleč nadgradil filma Dobri ljudje iz Treh sotesk iz leta 2006, ki se je vrtel na lanskem Liffu.

Osebna tragika milijonov Kitajcev in Kitajk, ki so podvrženi silnicam tržne ekonomije in propadajočega komunističnega sistema, je sicer vredna vse subtilne pozornosti, vendar zgodba zaradi estetske filmske naracije, kljub hudo pretresljivim izpovedim ostaja nekje na površju. Krivo je objektivno postavljeno snemalčevo zrklo, čeprav se pretvarja, da z intervjuvanci komunicira in jih celo neposredno nagovarja, ampak v kameri ni intime, kakor na primer pri Wang Bingovem Zahodno od tirov.

Za posladek si privoščimo še hudo erotično in skrajno banalno Romanco med Astree in Celadonom [Seladonom] francoskega režiserja Erica Rohmerja [romerja], ki bo na ogled še v soboto 22. novembra. Film skozi plesnivo liriko cenenega romana iz 17. stoletja govori o Galcih za časa Rimljanov. Osladna erotična ljubezenska zgodba dveh zaljubljencev in naivno hrepenenje dveh src, ki se zaradi nesporazuma odrekata drugo drugi, na koncu kulminira v mamljivi cross-gender erotiki. Banalno, ampak blazno seksi.

Iz filmskih dvoran Zaza in IdaH.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=17040