NECO NOVELLAS: Ku Khata/ New Dawn (World Connection, 2008) (ponovitev 20. 12. '08 ob 00.30) Sobota, 13. 12. 2008 avtor/ica: zoranp
Zoran Pistotnik recenzira prvenec mozambiškega pevca/ pisca pesmi Necoja Novellasa, ki pravi, da je Ku Khata njegov odgovor na globalizacijo ... (v celoti!)
* Ob vseh raznolikih pojavih, ki bogatijo planetarno ponudbo tako imenovanih »svetovnih godb«, je zadnja leta morda svež tisti, ki se mu pravi: mednarodna uveljavitev v Evropi (in ZDA) živečih afriških glasbenikov. Pri tem mislim na tisto generacijo glasbenikov, ki so afriškega porekla, pa so se že rodili ali pa vsaj odrasli daleč od svoje domovine, oziroma na tiste, ki so se v tuje okolje doselili še kot glasbeno neprofilirane osebnosti in so svojo glasbeno kariero v pretežni meri izoblikovali v tem okolju, a v dovolj prepoznavni povezavi s svojim izvornim kulturnim izročilom. To poudarjam seveda zato, ker se je sicer glasba afriškega porekla pred desetletji tako ali tako uveljavila v svetu z migracijami afriških glasbenikov. A prav v tem je razlika.
Takrat so migrirali glasbeniki, ki so bili praviloma že na rodnih tleh in v njihovem bližnjem okolju dodobra uveljavljeni, da bi svojo glasbeno kariero na mednarodnem prizorišču nadaljevali in nadgradili. Nova generacija pa svojo glasbeno kariero vsaj v pretežni meri začenja v emigraciji oziroma v tujem, čeprav rojstnem okolju in se v afriških domovinah – pogosto zgolj svojih staršev in prednikov - morebiti uveljavlja post festum, na tamkajšnjih koncertnih gostovanjih. Seveda posebej izpostavljam njihovo mednarodno uveljavljanje, saj sicer ta pojav v določenih lokalnih, predvsem frankofonskih okoljih ni nov. Tako poznamo kar nekaj uspešnih glasbenikov afriškega porekla, ki so bili rojeni in za glasbenike narejeni v Franciji, pa so ostali poznani samo tam. No, nekateri med njimi se prav tako mednarodno uveljavljajo prav zdaj.
V ta okvir lahko umestimo tudi Neca Novellasa. Kot je to zelo običajno, individualne zgodbe niso tako čiste, kot je splošni opis tega trenda. Neco se je sicer rodil v Maputu, glavnem mestu Mozambika. In ker se je rodil v glasbeni družini, je bilo njegovo življenje že od začetka povezano z glasbo. Od malega je živel s tradicionalno glasbo svojega okolja, pa tudi s cerkveno glasbo svoje matere, s tamkajšnjo izvorno pop glasbo, s katero je bil povezan njegov oče, ter s tujimi glasbenimi stilemi, s katerimi se je srečeval v programu mozambiškega nacionalnega radia. Tudi igrati, peti in nastopati je pričel že v domovini. A pravo glasbeno kariero lahko pokaže šele potem, ko se je pričel šolati na glasbenih akademijah oziroma visokih šolah na Portugalskem. Imel je namreč srečo, da so mu preskrbeli štipendijo in tako je od leta 2002 bolj ali manj nastanjen v Evropi. Iz Portugalske se je kmalu preselil na konservatorij v Rotterdam, ves ta čas pa je študiral klasično in jazzovsko glasbo. A prav na Nizozemskem se je pričel družiti tudi z lokalnimi glasbeniki, potem pa počasi tudi ustvarjati lastno glasbo. Njegov evropski glasbeniški »come out« pa je bila glasba za nizozemski kratki film, ki je bil leta 2006 prikazan na filmskem festivalu v Rotterdamu.
A vzporedno s tem je že od leta 2004 počasi nastajal njegov prvi samostojni diskografski projekt. Že doma, v Maputu, so imeli nekakšen družinski bend, v katerem so poleg njega sodelovali še dva brata in dve sesti. Vsi štirje so potem šli po glasbeni poti. Brata sta celo dokaj uspešno sodelovala pri projektih različnih uglednih južnoafriških glasbenikov, sestri pa sta doma v Maputu posojali svoj glas domačim in tujim glasbenikom, ki so tam nastopali. Tako na primer tudi Gilbertu Gilu, ko je ta obiskal Mozambik. Ko je leta 2004 Neco dobil priložnost in nekaj denarja, da je lahko začel uresničevati svoj lasten projekt, se je ta družinski bend spet sestal - najprej tistega leta v Južnoafriški republiki. Pozneje so nadaljevali snemanje na Nizozemskem, saj sta se leta 2005 brata preselila v Rotterdam in pričela študirati na istem konservatoriju kot Neco. Njihov prvi album »Mita famba« je izšel oktobra 2006. Na videz neopazno, brez velikih medijskih odzivov, pa tudi promocija je bila bolj ali manj zamejena na nizozemske klube. A dovolj opazno, da ga je ugledna nizozemska založba World Connection povabila pod svoje okrilje in mu dokaj hitro omogočila vsaj za stopnjo boljše delovne pogoje za pripravo novega, prvega pravega mednarodnega, profesionalno produciranega in promoviranega albuma.
To je album »Ku khata« oziroma »New Dawn«, ki so ga snemali v studiih na Nizozemskem, pa tudi v Afriki in v New Yorku. Zanj je Anselmo ‘Neco’ João Johanhane, kot je pravo polno ime Neca Novellasa, prispeval 14 avtorskih pesmi, ki jih je vse tudi sam odpel, pri čemer se je spremljal s kitaro in včasih celo pomagal za bobni. A pri petju so mu pomagali tudi gostje, med katerimi velja posebej omeniti pevko brazilskega porekla Lilian Vieira, ki sicer poje v skupini Zuco 103. Poleg nekaterih lokalnih glasbenikov so mu v posameznih skladbah pomagali tudi drugi gostje, na primer brata Gideon in Ben van Gelder, prvi kot pianist, drugi kot saksofonist, oba pa iz New Yorka. Toda jedro zasedbe in s tem tisto, kar slišite v vseh skladbah, so bratje in sestri Johanhane: Nelson z električno kitaro, tolkali in glasom, Isildo z basovsko kitaro, tolkali in glasom, ter sestri Isabel in Cidalia, ki sta prispevali spremljevalne vokale.
Neco Novellas je s tem albumom uspel. Album je bil deležen dobrih kritik in uvrstitve na nekatere prestižne glasbene lestvice. Sam avtor je postal dovolj prepoznaven, da si je lahko letos poleg dobre promocijske turneje privoščil tudi nekaj nastopov na uglednih – tudi jazzovskih! – festivalih. Najprej je album februarja letos izšel na Nizozemskem, spomladi tudi v Franciji in v Angliji ter v ostali Evropi, konec avgusta še v ZDA. Postal je prava planetarna zanimivost. Ne nepričakovano. V svojih avtorskih skladbah Neco okrog prepoznavnih nastavkov mozambiške marabente in občasno kakšnega južnoafriškega stilema spretno naplete elemente drugih glasbenih žanrov: od brazilskih do jazza in celo do drobcev južnoafriškega eksperimentalnega rocka, ki je blizu obema bratoma. Album je tako prijazna, zabavna, tudi plesna, na trenutke duhovita, v vsem svojem trajanju pa odlično odpeta ter profesionalno sproducirana zvočna pustolovščina. Njena prednost je verjetno prav v tem, da jo lahko vzamete v svoja ušesa precej neobvezno, saj vam ne bo ponudila nič epohalnega. Vendar se boste verjetno, če boste album imeli pri roki, k njemu v takšnih, manj obveznih trenutkih še velikokrat vračali.
