RONIN, 13.12.2008; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana,

* Menza pri koritu, ki nam zadnje čase resnično ponuja pestro bero koncertov, je v soboto pripeljala v goste italijansko zasedbo Ronin. Ronin je otrok italijanskega glasbenika Bruna Dorella, ki je poznan tudi kot tolkalec iz zasedbe Wolfango, v aktualni formaciji pa je idejni vodja in kitarist. Začetek delovanja zasedbe datira desetletje nazaj, ko je Bruno menda po kar intenzivnem iskanju našel somišljenike in primerne glasbenike, s katerimi bi lahko uglasbil svoje ideje. Svoj prvi zvočni zapis je zasedba povila šele leta 2002, ko je izšla istoimenska mala plošča.

V sami glasbi Ronin se čutijo vplivi raznih skladateljev predvsem italijanskega porekla, med katere zagotovo sodijo Angelo Badalamenti, Nino Rota ter Ennio Morricone. Skratka glasba, ki bi v vseh pogledih lahko spremljala kakšne filmske vesterne na eni strani ali vrhunske grozljivke z vampirji v glavnih vlogah na drugi strani. Vse do danes je omenjeni ustvarjalec z različnimi glasbeniki, ki se jih je skozi leta nabralo za dva ducata, posnel še tri dolgometražne plošče. Aktualna izdaja z naslovom Vogliamo anche le rose, kar v slovenščini pomeni Tudi mi hočemo rože vsebuje glasbo, ki je pospremila istoimenski film.

Kolektiv Ronin menda v živo ne nastopi ravno pogosto, a je Bruno za aktualno mini turnejo konsistiral ekipo vrhunskih glasbenikov iz vseh vetrov. Tako so poleg Bruna v zasedbi še baskitarist Chet Martino, kitarist Nicola Ratti ter tolkalec Enzo Rotondaro, ki je sicer domač tudi v hardcore in metal vodah. In kot že rečeno, so se Ronin že v drugo pojavili na Menzinem odru. Tokrat v rahlo zaspanem sobotnem večeru, kar se je glede na zasedbino zvočno sliko kasneje izkazalo kot nadvse primerna atmosfera.

Nastop, ki se je začel v povsem zasanjanem tempu, je takoj pokazal, od kod izvor zvočnih slik. Celotna zvočna kulisa je slonela predvsem na kompozicijah počasnejšega tempa, ki so mestoma zvenele povsem otožno in melanholično ter so predstavljale nežnejše in predvsem bolj čustvene prizore iz filmov. Te otožne segmente pa je zasedba izmenično prekinila le s tremi, morda štirimi kompozicijami hitrejšega tempa, ki so vsebovale povsem trše prijeme ali udarce in so v določenih delih odzvenele kot kakšen surf rock, s pridihom blasfemizma. Kolektiv je skozi celoten inštrumentalen nastop pokazal izjemen občutek za igranje inštrumentov, kar nenazadnje tovrstna godba tudi zahteva. Tudi zavoljo tega je bila poleg obvladovanja zvočil še posebno izstopajoča neverjetna dinamika celotne zvočne slike in prav z užitkom je bilo opazovati zasedbo, kako komunicira na odru in doprinaša k nenadkriljivi izvedbi.

Če povzamemo celoten nastop, lahko rečemo, da je vse skupaj resnično zvenelo kot vrhunsko odigrana spremljava k filmu, z vsemi zapleti, vrhunci in razpleti. In zagotovo se je lahko vsak slehernik na dogodku potopil v svoj domišljijski svet in si odvrtel lasten namišljen film.

Na koncertu se je pozibaval in lastne namišljene filme pokal Gašper Prus