Glasba> Tolpa bumov

ČANKIŠOU: Lé La (Indies Scope, 2008) (ponovitev 7. 1. '09 ob 00.30)
Sreda, 31. 12. 2008

avtor/ica: zoranp

Zoran pistotnik recenzira ploščo češke zasedbe Čankišou, ki je po njegovo 'glasba, ki jo ponujajo Čankišou, je še kako bistroumno smel, ravno prav utrgan in zadosti poseben izbor za razpoloženjsko uvajanje v silvestrsko večerno norenje' ... (v celoti!)



* Iskreno priznam, da me je eno prijetnejših glasbenih presenečenj že drugo leto zapored doletelo iz iste geografske smeri: od Čehov! Lani so bili to Gipsy.cz, letos pa so to nedvomno Čankišou, bend, ki bo s svojo glasbo zagotovo primerno začinil nocojšnji poseben večer.

Dejstvo, da se s tem bendom srečujemo šele letos, je seveda znak našega vztrajnega zanemarjanja aktualne ponudbe na vzhodno evropskem glasbenem prizorišču. To velja vsaj za bližnjo preteklost, saj smo sicer dogajanja na tem prizorišču v zgodnjih letih delovanja te radijske postaje še kar pozorno spremljali. No, nekaj naključnih srečanj, pomoč svetovnega spleta ter zdaj promocijsko precej bolj samozavestni producenti in zastopniki tovrstne produkcije so nam v zadnjih šestih letih zanimanje zanjo dodobra okrepili. Zato pa še vedno s presenečenjem ugotavljamo, kaj vse so nekateri izmed teh izvajalcev ali bendov že postorili v svoji obilni glasbeni karieri, preden smo sploh slišali zanje.
Tako so Čankišou najprej na češkem in potem že nekaj let tudi na mednarodnem prizorišču glasbeno intenzivno dejavni že slabih deset let; glasbeniki, ki so se v bendu zbrali, pa so v raznovrstnih čeških formacijah na delu še kakšno desetletje zraven. Kot je precej pogosta značilnost takšnih nenavadnih pojavov, so nastali po naključju. Leta 1999 so med nekakšnim »džemsešnom« na božični zabavi praških rokerjev, nekateri med njimi ob pomanjkanju »klasičnih« rokovskih instrumentov na prizorišču vzeli v roke tisto, kar je bilo pač na dosegu, med drugim tudi nekaj eksotičnih glasbil in drugih nenavadnih zvočil. Všeč jim je bilo in nekateri med njimi so potem pričeli skupno raziskovanje glasbenega polja, ki jim je bilo takrat še povsem neznano. Kaj hitro pa se je izkazalo, da nastaja nekakšna »imaginarna folklora«, ki se je spretno oprla na staro legendo o Čankijih, ljudstvu, katerega pripadniki imajo samo po eno nogo in seveda govorijo poseben jezik. Člani skupine so se celo naučili govoriti oziroma peti v tem jeziku in njihov prvi, leta 2000 izdani album, se je, jasno, imenoval »Glasba Čankijev« - »Hudba lidu Čanki«. Bil je poln naivne energije in posebne strasti, ki so jo črpali iz tega novega druženja in svojskega raziskovanja »svetovnih godb«. Album je prepričal, celo navdušil zadosten obseg občinstva in tudi kritiške javnosti, kar je iz benda najprej naredilo lokalni kult, po številnih nastopih doma in pozneje tudi po svetu, pa tudi eno vrhunskih »world music« čeških atrakcij. Do zdaj so koncertno oziroma festivalsko obredli 13 različnih dežel – med njimi tudi zelo eksotične, kakršne so Reunion, Pakistan, Mongolija in Ukrajina. Po prvem albumu so pri isti manj znani češki založbi izdali še dva uspešna. Lani pa so si najprej privoščili še en nenavaden projekt: knjigo – zbirko 13-ih kratkih zgodb na temo Čankijev, ki jih je napisalo prav toliko avtorjev, k vsaki pa so potem posamezni člani benda napisali še skladbe, ki so jih nato posneli, in tako zgodbe v knjigi še opremili s »soundtrackom«. Potem pa so prestopili k mednarodno vedno bolj prodorni praški založbi Indies Scope Records, za katero so posneli in letos spomladi izdali album, ki ga poslušamo tokrat. Njegov nenavaden in preprost naslov je »Lé la«.

Čankišou so v aktualni postavi sedemčlanska zasedba, v kateri igrata pomembno vlogo dva pihalca - saksofonist in pa flavtist, opaziti je tudi pomembno vlogo harmonike, pa mandoline, za ritem skrbijo dva bobnarja s kopico dodatnih tolkal in ropotal, tudi takšnih »eksotičnih«, in basovski kitarist, vseh sedem pa tudi poje; čeprav je glavni pevec, Karel Herman, nesporno prva atrakcija te zasedbe. Ne samo s svojim glasom ter načinom interpretacije pesmi, v katerega se vpletajo različne etnične tehnike in tradicije - med drugim tudi grleno petje tuvansko-mongolskega porekla - ampak tudi s samo pojavnostjo, saj gre za pravega orjaka. Pa tudi sicer je nastop benda intenziven, barvit, atraktivno plesen, poln referenc na eksotiko iz daljnih realnih ali izmišljenih dežel, kakršna je pač tudi njihova glasba. Z njo so se na albumu »Lé la« prestavili v Azijo, natančneje, v Pakistan, in to tako z glasbenimi vplivi kot tudi geografsko. K sodelovanju so povabili dva pakistanska pevca: Saina Zahoora, med drugim tudi nagrajenca BBC World Music Awards, in sufija Surriya Khanama, ki se na tem albumu pojavita kot gosta. Za skladbo »Zuha«, ki jo boste slišali takoj v nadaljevanju, pa so tam posneli tudi video spot.

Skladbe za ta album so sploh nastajale ob navdihu izkušenj, ki so si jih v času od prejšnjega albuma – to je dve leti - nabirali na številnih dolgih popotovanjih po svetu in med druženjem s tamkajšnjimi lokalnimi glasbeniki. Tako ne čudi, če so tokrat izrazitejše prvine tako raznorodnih glasbenih tradicij, kakršne najdemo na Reunionu, v Pakistanu in v Ukrajini. A po drugi strani skladbe spet funkcionirajo kompaktno, kot da bi prihajale iz enega samega etničnega izročila oziroma kulturnega okolja, k čemur ob povezovalnem prvem vokalu Karla Hermana, ki je nesporna rdeča nit projekta, zagotovo prispeva enkraten »drive«, ki ga premore ta bend.
Prepričan sem, da bomo album »Lé la« v naslednjem letu poslušali, o bendu Čankišou pa še veliko slišali; če bo le mogoče, pa tudi poročali s kakšnega njihovih koncertov, za katere pravijo, da so prav posebno doživetje.

Sicer pa lahko tokrat prisluhnete skoraj vsemu, kar ta album vsebuje. In ne nazadnje: glasba, ki jo ponujajo Čankišou, je še kako bistroumno smel, ravno prav utrgan in zadosti poseben izbor za razpoloženjsko uvajanje v silvestrsko večerno norenje.

pripravil Zoran Pistotnik



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=17517