Kultura> Fine umetnosti

Suspenz pred samomorom
Sreda, 14. 1. 2009

avtor/ica: IdaH

Zdi se, da so se v Mali galeriji Moderne galerije odločili razstaviti celo serijo odličnih svetovno priznanih videastov. Tokrat razstavlja tri video inštalacije v Sudetiji rojenega nemškega umetnika Harun Farocki med katerimi je tudi šestkanalna instalacijoa v soavtorstvu z Antjejem Ehmannom: Gostiti se ali leteti (Feasting or Flying), ki je bila predstavljena tudi na zadnji Manifesti. V inštalaciji so dobesedno natrpani najbolj mučni, dolgotrajni in večdimenzionalni psihološki portreti glavnih akterjev fil

Zdi se, da so se v Mali galeriji Moderne galerije odločili razstaviti célo serijo svetovno priznanih videastov. Tokrat razstavlja tri video inštalacije češki umetnik Harun Farocki, ki je med drugim razstavljal tudi na zadnji - Dokumenti in Manifesti. V svojem delu obravnava zgodovinski in kulturni kontekst, ki ga v veliki meri tvorijo filmske podobe. Kakor je pokazal že s svojim prvim, izjemno kontraverznim filmom Nepogasljiv ogenj iz leta 1969, je še vedno prepričan, da politika in družbene tendence tvorijo estetske vrednosti, ki povratno vplivajo na politična gibanja.

V omenjenem filmu je komentiral učinke in načine distribucije tehnologije napalm bomb. Farocki je otrok radikalnih gibanj študentske revolucije, koval se je na filmski akademiji v zahodnem Berlinu, ki jo je v času nemirov leta 1968 zapustil. Do medijskega iluzionizma je vedno gojil odnos ljubezni in sovraštva, ki posega daleč preko kritike političnega sistema in posega na nivo čustvenega, estetskega doživetja.

Preplet med psihološkim suspenzom in družbeno kritiko je na razstavi viden predvsem pri veliki šestkanalni video instalaciji z naslovom Gostiti se ali leteti, ki jo je naredil v soavtorstvu s češko-nemško avtorico, teoretičarko in kustosinjo na področju filma, Antjo Ehmann. V inštalaciji so dobesedno natrpani najbolj mučni, dolgotrajni in večdimenzionalni psihološki portreti glavnih akterjev filma tik pred samomorom. Izbrala sta popoln nabor odmevnih režiserjev »umetniškega filma« na čelu z Antonionijem, Passolinijem, Fassbinderjem, Wendresom, Van Santom.

Video je na prvi pogled montiran brez predvidljivega ritma, začne se na levem kanalu, se razprostre po vseh šestih in nazadnje počasi ugasne na desnem kanalu. Celoten loop je dolg približno 15 minut. Med sekvencami prepoznamo film Control Antona Crbijna [korbiđna], Okus po češnjah Abasa Kiarostamija, Slo po življenju Vincenta Minnellija, Brata Takeshi Kitana in nenazadnje tudi klasika kot sta Friz Lang ali Alfred Hitchock, pa nekatere popolnoma populistične »block-busterje« kot je na primer Point Break.

Avtorja za prikaz tega mučnega psihološkega momenta izrežeta tiste kadre, ki napovedujejo terminalni dogodek, ne da bi dramatizirala dejansko dejanje samomora. Skupno prikazom samomora v vseh izbranih filmih, ne glede na siceršnjo kvaliteto ali občutljivost režiserja je, da tragedije ne prikazujejo spektakularno, temveč kot popolnoma logičen del življenj, prepletenih z erosom in thanatosom. Farocki in Ehmann na ta način uspeta poudariti popolnoma nespektakularni del filmske produkcije, čeprav govorita o izredno travmatični in pogosto tabuizirani temi. Ta učinek dosežeta predvsem z nepovezanim ritmom montiranja in seveda - kot že omenjeno - s skrbno izbiro kadrov, ki jih prehodno povezujejo citati iz filmov in navedki filma z naslovom, režiserjem in letnico.

Postopek apropriacije filmskih podob je za Farockija najbolj bazična tehnika predstavljanja medijskega polja, kar je vidno tudi pri dveh dvokanalnih inštalacijah Kako so narejeni Griffithovi filmi iz leta 2006 ter Protiglasba iz leta 2005. Z uporabo tovrstnih domala arhivskih podob, kot je sekvenca iz nemega filma Davida Warka Griffitha iz leta 1916, postavlja vizualno analizo ustvarjanja iluzije življenja. V inštalaciji na dveh kanalih prikazuje dialog med moškim in žensko, pri čemer se prvič pokaže film kot popolnoma nov medij, ki ne prenaša zgolj teatralnih podob v nov medij, ampak ustvarja popolnoma nov vizualni in narativni jezik.

Razstava je prava poslastica za filmofile, ki lahko ob gledanju videa preverjajo svojo filmsko razgledanost. Ta nakopičena znanja in vizualni spomini, ki nam jih razstava zbuja, pa imajo v sebi tudi povratni efekt, saj smo le malokrat sposobni tovrstne motivne oziroma tematske analize vidnih spominov, kot jih za nas secirata Antje Ehmann in Harun Farocki. Razstava, ki je nedvomno vredna ogleda, bo v Mali galeriji še do 18. januarja.

Terminalni konec, IdaH.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=17661