Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz

Torkov jutranji inkubator imajo tokrat pod budnim očesom (in še bolj budnimi grli) Maco & Dragan ter tehnik Mikro. V Afterpartyju danes DJ Dubbud.

Davnega leta 98 je na današnji dan okronan slavni rimski cesar Trajan. Naj bi živel dolgo, uspešno in pravično življenje – to je tisto, kar pišejo zgodovinski učbeniki. Vendar, kot vemo, zgodovino pišejo senilni profesorji zgodovine. Zato se, če hočemo vedeti pravo resnico, moramo obrniti k alternativnim virom. Danes vam predstavljamo staro bolgarsko in srbsko narodno legendo, ki pravi takole: Trajan je bil cesar, o katerem se ni vedelo veliko, kot to, da je imel zadržke do frizerjev. Vsi, ki so mu pristopili z britvico ali škarjami v roki, so po končanem delu skrivnostno izginjali. Enkrat je tako poklical tudi mladega Mišo, enega med zadnjimi mestnimi brivci. Ta se je strahom približal cesarjevi glavi in z gnusom odkril, da namesto velikih, moških in obraščenih, cesar ima le – kozja ušesa. Trepetaje je pogledal svojega vladarja in zaslišal enostavno vprašanje: »Ali si opazil kaj nenavadnega?« »Prosim, kaj, seveda nisem« – je slabo odigral brivec, Trajan pa ga je nato živega in zdravega poslal domov. Brivec je takoj pogruntal, da ga bo le laž obdržala na življenju, vendar klepetava človeška narava mu kljub temu ni dala miru. Skrivnost ga je pekla, mučila in grizla, usta so se mu odpirala sama od sebe, dokler ni mogel več prenesti molka. Nato se je domislil - izkopal je luknjo v zemlji, vanjo porinil glavo in se trikrat zadrl: »Car Trajan ima kozja ušesa, Car Trajan ima kozja ušesa, Car Trajan ima kozja ušesa!« Kmalu je na istem mestu zrasla vrba, iz nje so pastirji naredili piščalko, in lej, namesto glasbe so lahko slišali poskočen napev: »Car Trajan ima kozja ušesa«. Zahvaljujoč narodni izročitvi, pesmi in apokrifnim piscem, danes lahko trdimo da, kljub cesarjevim doprsnim kipom s primerkoma prav spodobnih slišnih organov, poznamo pravo resnico, tisto o Trajanovi perverzni ušesni naravi.

Na današnji dan leta 1593 se je v Rimu začelo sojenje Giordanu Brunu, ki je trajalo dobrih sedem let in se je končalo z velikim kresom na enem osrednjih rimskih trgov Campo dei Fiori. Bruno v katerega čast se je odvil omenjeni dogodek je bil eden prvih zagovornikov heliocentrizma in je trdil, da se Zemlja zagotovo ne nahaja v središču vesolja, saj je univerzum neskončen in je sestavljen iz števila svetov v katerih se nahajajo številna telesa. Teorijo o galaksijah, ki so je znanstveniki zopet obudili komaj v 20. stoletju je Bruno izvedel na temelju čiste vere in enostavne logike: če je Gospod neskončen, potem je tudi univerzum, njegova stvaritev, neskončna. Žal pa kljub svoji veri Bruno ni opazil, da v neskončnem univerzumu ni prostora ne za začetek ne za konec, oziroma z biblijskim besednjakom, ni prostora ne za Stvarjenje ne za Apokaliptično razdejanje. Zato pa je prostor za vse tiste, ki, tako kot Bruno rušijo dogme. In ta prostor je žal na inkvizicijski grmadi.

27. januarja 1832 se je rodil Charles Lutwige Dodgson alias Lewis Carroll, možakar, ki je čez nekaj trideset let vzel svinčnik v roke in ustvaril prvo heroino nesmisla - Alico. Ubogem dekletu ni bilo lahko - Carroll jo je poslal skozi zajčjo luknjo, nahranil s halucinogenimi kolački na katerih je pisalo »POJEJ ME«, jo zmanjšal, povečal in nato zopet zmanjšal in povečal ter spoznal z dokaj neprijaznima gospodoma, marčnim zajcem in norim klobučarjem. Med njima se je odvil pogovor, ki je za vedno zaznamoval svetovno javnost. Klobučar je zastavil uganko, ki je do sedaj noben človek ni uspel razrešiti, glasi pa se: »V čem sta si podobna krokar in pisalna miza?« Alica se ni spomnila odgovora, je pa pri tem izvedela, da tudi če bi se domislila ne bi mogla povedati tega, kar misli in misliti tega kar govori. Po klobučarjevem mnenju to dvoje ne gre skupaj, saj bi potem lahko rekla, da je »vidim, kar jem« isto kakor »jem, kar vidim«. Carroll je z omenjenimi besedami postal prvi raziskovalec čudežne dežele absurdnosti, bizarno logičnih preobratov in ultimativnega nesmisla. Žal je s svojim odhodom pustil številna neodgovorjena vprašanja – tako še vedno ne vemo, kaj zares druži krokarja in pisalno mizo. Svetovna javnost se prizadeva za podrobnejše raziskovanje omenjenega vprašanja, pri tem se pa poslužuje podobnih metod, kot jih je uporabila sama Alica - različnih gob, napitkov, kolačkov in sodobnejših tehnik, kot so LSD tabletke. Kljub temu, je za enkrat videti, da odgovora še ni na obzorju.

OBTOŽNI PREDLOG: Tožilstvo zahteva, da se iz prodaje na območju RS umaknejo vsi izdelki video produkcije, v katerih je ženska pri spolnem aktu prikazana v podrejenem oz. neenakem položaju v odnosu do moškega.

TOŽNIK: Drage dame in gospodje! Boj za enakopravnost med spoloma je nekaj, kar pesti našo družbo že od samih začetkov naše civilizacije. Na eni strani želja moškega dela populacije, ki želi v stoletjih pridobljeno družbeno moč obdržati in na drugi strani želja ženskega dela populacije, da pridobi enakopraven status in enak obseg družbenega vpliva kot moški. Zakaj v 21. stoletju še vedno ni videti sprave? Zakaj je plača moškega še vedno višja? Zakaj bo ženska obveljala za čustveno labilno in moški za trezno ramišljujoče bitje? Zakaj torej ženski del populacije, ki predstavlja večino prebivalstva tega planeta, živi kot manjšina? Odgovor je preprost: nekje na poti imenovani razvoj, smo ob preskoku na družbo, ki temelji na znanju dovolili, da obvelja argument močnejšega! Dovolili smo, da je mišična masa in njena količina dovolj, da nekdo obvelja za boljšega! Dovolili smo, da nekdo ki je večji lahko obvladuje manjšega! Dopustili smo, da namesto edinega veljavnega parametra imenovanega intelekt, prevlada argument moči! Elementarni problem pri tem je ta, da se tovrstno mišljenje prenaša tudi na najpomembnejša področja življenja. Sam proces oploditve, ustvarjanja življenja, je postal zaznamovan s to ideologijo! Nepredstavljivo je namreč to, kako se je v unikatno sposobnost naše vrste-proizvajanje fiktivnega spolnega akta, torej snemanja erotičnih filmov-prikradla ideja, da je biti moški bolje kot biti ženska. Kakor je lahko videti v številnih izdelkih tovrstne producije, je ženska povečini tista, ki je bodisi pripravljena ali pa prisiljena v izvrševanje aktivnosti povezanih s spolnim aktom. Inicator in nadzornik je na drugi strani povečini moški. Pravtako je moški tisti, ki ponavadi diktira dolžino in način izvajanja posameznih dejavnosti. Takisto ob drugih očitno dodobra ustaljenih praks v industriji, pa je najgnusnejša seveda tista, ki vključuje oralno zadovoljevanja moškega, saj le-to utelešena represija ki se dogaja iz dneva v dan, ko ženska na račun moškega nima ne priložnosti, ne možnosti izražanja svojega stališča. Glede na to, da erotični filmi tako širijo ideologijo alfa samcev in podrejenih samic, je edino prav da v znak novega, svežega lista zgodovine na katerem so ženska in moška imena napisana z enako velikostjo, tovrstne izdelke prepovemo.

OBRAMBA/TOŽENI: Lep pozdrav tudi z naše strani! Okej, dejmo se za začetek ustavit in pomislit...(naj nekaj zaruži) o šit, a je to velik vreden, okej, ni važno, dejmo nekaj razčistit. Prejšnji teden sem bil povabljen na, kako se je že reklo, aha, spravno razvezo. Spravno razvezo, jebote, to se sliši kot mirna vojna! Skratka, vabljen sem bil na spravno razvezo, kjer se je moja žena, no zdaj že bivša žena odločila in mi povedala, če mi dovolite, da jo citiram: “se na tej točki življenja ne vidi z mano in da bi rada še bolje spoznala svet”. Okej, okej. Okej? Bolje spoznala svet! Zakaj ni želela spoznavati svet preden sem na NAJIN kredit pritisnil SVOJ podpis?! A?! Se ne vidi z mano? Bi rekel ja, sploh če mi je dolžna 180.000 eurov, jebemu mast, še jaz se težko vidim sam s sabo.

OBRAMBA/TOŽENI: Ne, resno, da bi bil vinjen po treh nočeh poležavanja pod šankom? A misliš?

OBRAMBA/TOŽENI: Kurca mojga nisem sposoben razprave! Zdaj sem šele sposoben razprave! Ti, pardon, Vam takoj povem kako je s tem feminzmom pri porničih. Če ti ni všeč ne glej, in obratno! Koji kurac mi je treba zdaj tukaj svetiti s tem, kako bi moralo biti! Če bi hotel gledati jebeni Oprah Show bi prešaltal na drug kanal in če bi hotel videti resničnost, bi ji...o moj bog, a ne razumete da se je fukarila z mojim sodelavcom, šit, še kondome si je kupoval z mojim denarjem....okej, kje sem ostal, aha in kar se tiče feminizma: začne se pri zastonj vstopih v klube in konča pri izkrcavanju iz potapljajoče se ladje. Koliko žensk je na Titanicu prepustilo sedež svojemu možu? A?!

OBRAMBA/TOŽENI: (medtem ko ga vlečejo ven) In ja, logično je, da s kurcem v ustih ne moreš govoriti!

POZOR! Zaradi bolezni polovice igralskega ansambla (beri: manjka en špiker) je NHB prestavljena na naslednji teden.

„Komandant! Prinašam najnovejša poročila s fronte.“

„Prosto, poročnik. Kakšne so novice?“

„Slabe, gospod. Tolčejo nas na celotni fronti. Maloprej je padla divizija dunajcev na levem krilu. Ranljivi smo na bokih.“

„Kaj pa pod nami?“

„Poskus preboja na drugi polici se ni posrečil. Polkovnik Gauda je še vedno obkoljen – vprašanje, kako dolgo bo še zdržal. Zahteva pomoč. Nujno.“

„Tako slabo, kaj?“

„Kakšen je ukaz, gospod?“

„Odpokliči vse razpoložljive sile z druge police. Pošlji jih na levi bok.“

„Ampak gospod! S tem obsojamo Gaudo na propad. Brez nas nima šans!“

„To je ukaz, poročnik! Stori kot ti je bilo ukazano!“

„Da, gospod.“

Komandant, o katerem je govora, ni nihče drug kot naš stari znanec, Sir Camembert. Odkar je v jurišu padla večina mesnega generalštaba, je vodenje mesno-sirne koalicije prevzel on.

Mrko je spremljal bitko, ki je divjala nedaleč stran. Odločitev, ki jo je ravnokar sprejel ni bila lahka. Čete polkovnika Gaude so večinoma sestavljali siri in drugi mlečni izdelki – njegovi lastni bratje, torej. Ni jih preveč maral, a vseeno. Po njihovih žilah se pretaka povsem enaka laktoza kot po njegovih. In obsodil jih je na gotovo pogubo. Laktoza bo ta dan tekla v potokih.

Žal mi je, Gauda. Ta odločitev me bo preganjala do smrti. A vem, da bi ti enako storil na mojem mestu. Vsi smo prav dobro vedeli, da bo to vojno odločila zgornja polica. Edini način da zmagamo je, če pokončamo Imperatorja tofujev.

V tem trenutku je v štab pritekel eden od bojevnikov mesno-sirne koalicije. Bil je to mlad tatarski biftek, zanesljiv in pogumen vojak, mnogo ran je že krasilo njegovo telo.

„Kaj? Si prepričan, da je on?

Camembert je sledil bifteku. Ne brez nevarnosti sta se približala tistemu delu police, ki so mu pravili Skledin hrib. Tu se je namreč nahajala solatna skleda, ki jo je vojskujočim se silam tekom spopadov nekako uspelo prevrniti. Posledično je nastala vzpetina,ki je predstavljala pomembno strateško pozicijo, in okoli nje so divjali najhujši spopadi.

Na njej pa se je sedaj pojavil zlobni Imperator tofujev, poleg njega pa...

Da. Poleg Imperatorja je stal nihče drug kot Klobasa. Sir Camembert je brez pomisleka začel plezati v hrib, medtem ko ga je biftek kril pri dnu.

"Prihajam! Prihajam, prijatelj moj!"

Dogodki, ki sledijo, se bodo v zgodovino zapisali kot bitka pri skledinem hribu.

A več o tem prihodnjič, v spektakularnem zaključku prigod Klobase in sira Camemberta.

Jutranjci> Torek