Univerza> Kaj pa Univerza?

Boljonjska reforma v Indiji
Torek, 27. 1. 2009

avtor/ica: univerza



Da Indija ne vstopa v poenoten evropski prostor visokega šolstva, nam je kljub naslovu najbrž jasno. To se bo verjetno zgodilo šele čez nekaj let. Je pa že sedaj mogoče potegniti prenekatero vzporednico, ki se ne nanaša le na visokošolski sistem, ampak na ves sistem izobraževanja oziroma kar na vso družbo. S poudarkom na tem, da je v Indiji treba vsako vzporednico potencirati do ekstremnih vrednosti.

Če govorimo o brezposelnosti, to pomeni, da je iskalcev zaposlitve več kakor v vseh državah članicah OECD skupaj. Kljub temu da dela 44 milijonov otrok, kar je mimogrede tudi največji delež na svetu. Če govorimo o osnovni pismenosti, imajo v Indiji polovico nepismenih na svetu. Če govorimo o obisku šole, je v Indiji ne obiskuje tretjina otrok na Zemlji, in še bi lahko naštevali.

Ko gre za prisvajanje naravnega bogastva, podrejanje trga in vplivanje na elite vladajočih kast, to močno spominja na čase kolonizacije. S sistematičnim prevzemanjem indijskih podjetij, naravnih bogastev in sploh vsega poskušajo razni WTO-ji, IMF-ji in druge kratice globalne smetane vplivati na nacionalne politike in izobraževalne elite. V interesu jim je širjenje tržne menjave v vse sfere človekovega delovanja in zavedanja, vključno z izobraževanjem in kulturo. Svojo agendo pa s pomočjo seksi nevladnih organizacij prodajajo lačnim množicam.

Udejanjanje takšnih laži ljudstvu seveda ni enostavno, ampak zahteva prefinjene prijeme, ki obsegajo vse od prikrivanja in izključevanja do banalnih stvari, kot je manipulacija pomena besed. Kot je država bliskovito drastično zmanjšala revščino iz 39,9 odstotka na 19 odstotkov, lahko tudi perečo stanovanjsko problematiko, je prepričan indijski novinar Sainath. Le spalno vrečo mora definirati kot stanovanje.

Da bi razumeli dinamike, prek katerih deluje neoliberalna agenda v indijskem sektorju, se moramo opreti na dva niza sorodnih dokumentov. Prvi so nacionalni, ki so jih začeli sprejemati sredi 80. let. Drugi pa so mednarodni. Eden ključnih dokumentov je Okvir za akcijo, ki je bil sprejet na svetovni konferenci »Izobraževanje za vse« v mestu Jomtien na Tajskem, ki ga na kratko imenujemo jomtienska deklaracija.

Takšni in drugačni dokumentni pa so močno načeli temeljne principe enakosti in socialne pravičnosti, ki so zagotovljeni z ustavo. Naenkrat osnovnošolsko izobraževanje ni več pomenilo osem temveč 5- ali 3-letno šolanje. Prav tako je Indija nekritično sprejela nedefinirane cilje jomtienske deklaracije o temeljnih potrebah izobraževanja. Indija je to počenjala v naglici, da ne bi izostala iz financiranja Svetovne banke, in to v odsotnosti vsakršnega diskurza o ekonomsko-socialni tehtnosti ali pedagoški ustreznosti.

Novo pojmovanje temeljnega izobraževanja nadomešča staro, ki je bilo do nedavnega v veljavi in izhaja iz Gandijeve dediščine gibanja za neodvisnost kot ena najbolj navdušujočih potez tega gibanja. Novo pojmovanje temeljnega izobraževanja se ne osredotoča več na kakovost in enakost, temveč le še na dostop do izobraževanja. Sistem javnega šolstva nova agenda sistematično lupi z vseh strani. Nova politika redči infrastrukturne predpise, ki so bili uvedeni z »Operacijo šolska tabla« in so zagotavljali 3 do 4 učitelje na šolo, tri primerne prostore, uporabne v vsakem vremenu, ter vrsto učnih pripomočkov. Te obveze so bile v celoti izničene. »Načrt za zajamčeno izobraževanje« ne zagotavlja več poslopja niti učnih pripomočkov. Število učiteljev v šoli so zmanjšali na dva ali enega ter jih nadomestili s paraučitelji, ki so najpogosteje nekvalificirani, neizšolani in premalo plačani lokalni mladci, ki jih zaposlijo za določen čas.

Namesto formalnega izobraževanja naj bi za kar polovico otrok, starih od 6 do 14 let, organizirali krajšo neformalno šolo. To pa bi seveda požrtvovalno opravljale razne nevladne organizacije ob nesebični pomoči zunanjih investitorjev. Kar donosen posel, za katerega se ob upokojitvi odločajo tudi razni politiki, ki si prek raznih NGO-jev zagotovijo sočen vir dohodkov.

Da pa bi bilo izobraževanje še bolj kaotično in racionalnejše, pa so v Indiji počasi kvaziučitelje začeli zamenjevati poštarji, ki bodo poskrbeli za dopisno izobraževanje v vsakem domu. Kar bi ob pomanjkanju vsaj 31 milijonov stanovanj seveda znal biti problem.

Z redčenjem in vzpostavljanjem paralelnega izobraževanja se odpira pot tržnemu, zasebnemu in plačljivemu šolskemu sistemu, s katerim država - za razliko od multinacionalk - nima več opravka. Razne korporacije komaj čakajo na priložnosti novega trga, ki mu bodo lahko ponudile številne inovacije, pa čeprav gre lahko le za rabljene grafoskope iz Nemčije ali zemljevide Republike Slovenije.

Prenarejanje in pohabljanje ljudske vednosti pa se začne z nadzorovanjem visokošolskega izobraževalnega sistema, ki proizvaja strokovnjake, tudi tiste, ki bodo pristojni za predšolske in šolske izobraževalne reforme. V ta namen Indija oziroma »Svet ministrov za trgovanje in industrijo« predvideva
takojšnjo privatizacijo celotnega visokošolskega sektorja, medtem ko se bo iz srednješolskega umaknila postopoma. Bivši minister Zupan bi bil nad tem verjetno navdušen. Kakor bi se z njegovo agendo skladal tudi predlog, da bi morale vse visokošolske discipline imeti tržno vrednost.

Izobraževanje tako ni več orodje družbenega razvoja, temveč le vlaganje v razvoj človeških virov in globalni trg. Takšno izobraževanje je zreducirano na učenje nujnega znanja za delo. Refleksija in kritična pedagogika se umikata nekritični in racionalnejši pedagogiki, ki zahteva le reproduciranje že obstoječega znanja brez vsakršnega vrednotenja objektivne realnosti. Globalizacija potrebuje zgolj omejeno število mislečih za proizvajanje novega znanja, pa še ti morajo biti prilagojeni potrebam trga.

Kakor Evropi tudi Indiji globalizacija prodaja malo rabljeno »družbo znanja« po ugodni ceni. Tudi Indija bo s pomočjo izobraževanja postala svetovna velesila - no vsaj tako zatrjujejo možje, ki so isto zatrjevali nam. Družba znanja bo srfala na valovih interneta in pasivno sprejemala znanje prek interneta ter drugih medijev. S povečevanjem hitrosti interneta in kopičenjem nepotrebnih informacij ne bo več časa za ustvarjalnost in preizpraševanje, saj bi bilo to iracionalno.

Ministrstvo za razvoj človeških virov ob pomoči bivšega direktorja UNESCA je uvedlo minimalne stopnje znanja, ki naj bi bile pomembne in merljive. Odločili so se, da bodo merili do sedaj neizmerljivo: IQ, EQ ali čustveni kvocient in SQ ali spiritualni kvocient.

IQ je Zahodni svet uporabljal za dokazovanje manjše sposobnosti revnih otrok zaradi genskih predispozicij, manjvrednosti črncev, v katere se posledično ne splača veliko vlagati. Ne popolnoma razdelan koncept EQ pa v multikulturni Indiji tako ali tako ni mogoč. Pravi izziv pa je merjenje spiritualnega kvocienta, morda ga bodo merili kar z oceno pri verouku. S poudarkom na tej komponenti bi uspešno zatrli vsakršno reflektiranje bedne realnosti s pomočjo pridobljenega znanja, saj bi bilo to usmerjeno v razmišljanje o onstranstvu.

S takim izobraževanjem je zadovoljen ves elitistični svet, pa tudi indijski politični mrhovinarji in sile hindutve ali drugače rečeno struje hinduističnih fundamentalistov.

Komercializacija visokega šolstva pod krinko večjega vlaganja v osnovnošolsko izobrazbo umika državna sredstva iz izobraževanja. S tem omogoča dostop tržno zainteresiranega kapitala, ki s pomočjo proizvedenih, a omejenih strokovnjakov spreminja ves izobraževalni sistem.

Tako v Indiji kakor pri nas poskušajo globalni interesi prek centralnega in birokratskega nadzora spodkopati avtonomijo in demokratične strukture odločanja v visokem šolstvu. S tem bi brez preprek zamenjali akademske cilje s komercialnimi. Centralizacija in standardizacija izobraževanja s seboj prinašata velik trg z istimi vsebinami, učbeniki in preverjanji znanja. To nam zagotavlja, da popolnoma iste in edino pravilne vsebine lahko študiramo v Sloveniji, za malo manj denarja na Slovaškem in čez nekaj let tudi v Indiji.

Transnacionalne organizacije so izobraževalne institucije spremenile v tovarne, kjer nam proizvajalec znanja prek posredniške vloge univerze znanje vstavi v glavo. Izdelek je tako uspešno prodan milijonom potrošnikom po vsem svetu.

Spisal: Kuki

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=17825