 Kultura> Dlako z jezikaUmetniške razstave v Najljubši Ljubljanski Banki
Petek, 6. 2. 2009
avtor/ica: Barbara D
Pretekli teden smo v avli največje slovenske banke dočakali otvoritev še ene od razstav, ki jih ob precejšnji pomoči zunanjih partnerjev pripravlja že skoraj štiridedest let. Izbrani ustvarjalci prihajajo večinoma iz tujine in to seveda iz držav, kjer ima banka svoje podružnice.
Tako kot je Mercator kar naš sosed in ne trgovina za sosednjim vogalom, je sedaj NLB naš kustos in filantropski prijatelj.
Pretekli teden smo v avli največje slovenske banke dočakali otvoritev še ene od razstav, ki jih ob precejšnji pomoči zunanjih partnerjev pripravlja že skoraj štiridedest let. NLB Galerija Avla zadnjih devet let nudi prostor razstavam fotografij, grafik in ilustracij, ki jih organizira Zavod za kreativno produkcijo Emzin. Izbrani ustvarjalci prihajajo večinoma iz tujine in to seveda iz držav, kjer ima banka svoje podružnice.
Ustavimo se najprej pri sami otvoritvi. Ta po naših izkušnjah po pravilu ne preseže kratkega faktografskega opisa kreativne preteklosti ustvarjalca ter vzajemnega vljudnega zahvaljevanja organizatorjev. Slednje pa v svoji pretiranosti prehaja v pravcato žaljivo obkladanje. Formalnost procedure je namreč pripeljana do skrajnosti in v svoji absurdnosti spominja na protakularne nesmisle visokih državnih obiskov. Obiskovalcu otvoritve se ob vsestranskem zahvaljevanju in hvalisanju zazdi, da bi brez te napihnjene procedure propadlo ne samo sodelovanje med banko in kulturnim zavodom, temveč kar banka sama.
Da omenjeni strah pred propadom banke ni občutek popolnoma neutemeljene sorte, lahko razberemo že iz krajšega sprehoda po spletni strani banke. Na njej ne naletimo le na npr. otrokom in mladostnikom prijazne bančne ponudbe ali pa na poudarjanja o zaposlenim prijaznem delovnem okolju. Slednjega smo nekako že vajeni. V oči bolj bodejo izjave kot: »smo več kot banka« in »naše poslanstvo je razvoj družbe kot celote in ne le razvoj finančnih trgov«.
Banka tako danes ni več zgolj podjetje, kateremu lahko zaupamo svoje prihranke ali pa se še malo poigramo z naložbami v razne sklade. Postala je pomembni družbeni akter, ki s svojo dejavnostjo pravzaprav pripomore k družbenemu razvoju in razcvetu. V spletnem podokencu o njeni družbeni vlogi tako beremo o njenih donacijah in sponzorstvih humanitarnih, kulturnih in športnih dejavnosti. Kar seveda implicitno sporoča, da bo potencialno poslovanje z njo poleg vseh ugodnosti, ki nam jih prinaša, doprineslo tudi k razvoju kulturnih in drugih družbenih sfer. Lep profil podjetja cilja na samovšečnost potencialnih strank. V družbenoozaveščeno banko vendarle vlagajo družbenozaveščene stranke.
Če se ponovno ustavimo le ob razstavni dejavnosti, bi prej omenjeno ozaveščenost v polje estetskega prevedli z: »V podjetje, ki vlaga v umetnike z vsega sveta, vlagam tudi sam, saj imam prefinjen estetski okus in čut za kulturne dimenzije človeškega obstoja.« Ali še drugače: »Moja izbrana banka je del moje identitete esteta z izbranim okusom in s sočutjem do podcenjenih umetniških par.«
Po eni strani se tako estetska merila kreirajo na osnovi poslovnih navezav in tržnopromocijskih prijemov. Videti je, da se je želja historičnih avantgard po rušenju institucij muzejev ter prežemanju umetnosti in vsakdanjega življenja realizirala v sprevrženi obliki. Umetnost danes res prežema vsakdan. Vendar pa je to vsakdan uporabnika banke, ki lahko tekom neizogibnih vulgarnofinančnih obveznosti zadovolji še estetsko poželenje svojih brbončic.
Po drugi strani pa gre za več kot le »zamazanje« umetnosti z denarjem in profitnimi interesi. Romantična predstava o čisti, od grdob družbenih realnosti umaknjeni umetnosti je iluzija in ideal, ki hodi z roko v roki s človekoljubno podobo podjetja. Pripisovanje dobrotnosti in humanosti podjetju, dela iz institucije pravcato živo osebnost. Tako kot je Mercator kar naš sosed in ne trgovina za sosednjim vogalom, je sedaj NLB naš kustos in filantropski prijatelj. Vse skupaj kar preveč spominja na Gatesove humanitarne podvige ali pa slovito Brechtovo formulo o ropu banke, ki ni nič v primerjavi z njeno ustanovitvijo.
Dovzetnost umetnosti za lišpanje samopodobe izkoriščevalkih institucij pa tako ni nikakršen odraz ubogosti njene žrtve, temveč prej njene impotence. Umetnost, zaverovana v zaprto polje estetskega ugodja ali pa cinične distance do realnosti, pač prav prikladno dopolnjuje taisto grdo realnost.
Mackie Nož se je v Operi za tri groše spraševal »Kaj je vitrih v primerjavi z delnico?«, »Kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo?« Mi pa se ob NLB-jevi razstavi sedaj sprašujemo: »Kaj je pomankanje estetskega okusa v primerjavi s kvazi družbenokritično razstavo?« Ter »Kaj je manko sočutja do preslišanih umetnikov v primerjavi z njihovo fetišizacijo?« Fetišizacijo, ki dojema umetniško kreativnost kot privilegij genijev in s tem reproducira neenakosti.
V avli NLB-ja trenutno visijo fotografije, ki cinično komentirajo čudaštva počitnikovanj v simulakrih à la Disneyland. A vendar na nobeni od fotografij ne boste videli oddiha na umetniški razstavi v banki. Omenjene fotografije omogočajo muzanje ob vsesplošni človeški neumnosti ter v istem hipu taisto človeško neumnost sokreirajo. Močno namreč dvomimo, da se je kdo izmed obiskovalcev ob naslajanju nad njimi, zavedel obscenosti estetske naslade na kraju zločinskih izkoriščevanj. Pomankanje estetskega okusa je vsekakor boljši odgovor. Če pa že zavijete v avlo NLB, jo vsaj oropajte.
V zagovor Macku Nožu se je spustila Barbara
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=17935
|