»Signar je sprevidel, da bo zdaj zares odšla. Spomladi bo ostal brez Rut, edine osebe, ki jo je imel. Ni ga bilo moč potolažiti. Po božiču je ostal prikovan na posteljo. Prvi teden posta je dobil odprte rane na dlaneh, bile so kot majhni kovanci, tretjo nedeljo v postu so se podobne rane pojavile na stopalih. Potem, bil je dan Marijinega oznanjenja, se mu je na levem boku razširila podolgovata, globoka rana.«
Interpretacija: Katja, Valerija in Stanko
Prevod in spremna beseda: Peter Lamovec
Torgny Lindgren
Torgny Lindgren je eden najpomembnejših švedskih pisateljev, hkrati pa je dobro poznan tudi izven meja domovine, saj so njegova dela prevedena v več kot trideset jezikov. Rodil se je 16. junija 1938 v vasi Raggsjö na meji med Laponsko in pokrajino Västerbotten na severu Švedske. Izšolal se je za učitelja, vendar je poučeval le do sredine sedemdesetih, odtlej pa se docela posveča pisanju. Lindgrenovo otroštvo in odraščanje sta v veliki meri zaznamovali vera in tuberkuloza, sicer tudi stalni temi njegovih del. Velik vpliv na njegovo pisateljevanje pa ima tudi ljudska pripovedna tradicija, saj so se v času njegove mladosti ljudje še vedno zbirali na domovih in si pripovedovali ljudske ali resnične zgodbe iz preteklosti.
Čeprav se je Torgny Lindgren v svoji dolgoletni karieri preizkusil v vseh literarnih oblikah, je najbolj prepoznaven kot pripovednik. Debitiral je leta 1965 s pesniško zbirko Škarje za pločevino (Plåtsax, hjärtats instrument), zaslovel pa skoraj 20 let kasneje z romanom Pot kače po skalovju (Ormens väg på hälleberget, 1982). V slovenščino imamo prevedena tri njegova dela: zbirko novel Lepa Merab (Merabs skönhet) ter romana Čmrlji med (Hummelhonung) in Resnici na ljubo (Till sanningens lov). Leta 1991 je bil izvoljen v Švedsko akademijo, katere naloga je med drugim tudi podeljevanje Nobelove nagrade za književnost. Na začetku pisateljske poti je Lindgren v svojih delih v ospredje postavljal družbeno problematiko in bil hkrati velik kritik socialdemokratske stranke, v kateri je bil tudi sam politično aktiven. V osemdesetih letih, ki veljajo za njegov literarni prodor, pa se je od družbe obrnil k človeku oziroma širšim življenjskim vprašanjem.
Kratka zgodba Rut in Signar (Rut och Signar), ki jo bomo poslušali v nocojšnji oddaji, je izšla v zbirki Legende (Legender) leta 1986. V njej je že opazen Lindgrenov biblični slog pisanja ter prepletanje mitov, fantazije, vsakdanjosti in religije. V kratkih zgodbah se zgodi vrsta kar najbolj nenavadnih pripetljajev: pesnik Heidenstam hodi po vodi in pisateljica Selma Lagerlöf se sprehaja po dnu jezera. Mlada ženska sreča Svetega duha v samopostrežni trgovini. Nogometaša usmrtijo zaradi povratne podaje, a ga oživi sam Bog. Oče in hčerka, ki sta zaradi medsebojnega pomilovanja odvisna drug od drugega, umreta s Kristusovimi ranami, s čimer se človeški slabost in bolečina poistovetita s samimi Kristusovimi mukami.
Gre za neke vrste magični realizem, ki brez zavor prepleta notranji in zunanji svet ter »visoke« in banalne teme. Zgodbe in motivi v zbirki so tisto, kar večina od nas nosi v sebi, ne da bi vedeli zakaj. Nekatere smo si izmislili sami, druge smo slišali drugje. Morda je pač tako, piše Lindgren, da imamo v sebi v resnici nič drugega kot legende.
