Glasba> Tolpa bumov

NEW WAVE SYRIA: Hello, Yes (Cheap Tunes, 2009) (ponovitev 31. 3. '09 ob 00.30)
Torek, 24. 3. 2009

avtor/ica: goran

Goran Kompoš recenzira prvenec obetavnega domačega elektro dvojca New Wave Syria ... (v celoti!)


* Za slovenskega glasbenega recenzenta je priložnost ocenjevanja domače plošče, ki sledi svetovnim trendom, eden tistih »once-in-a-lifetime« dogodkov. Če za področje bolj nekonvencionalnih, marginalnih muzik z ohlapnejšimi smernicami še velja, da Slovenci premoremo nekaj zanimivih ustvarjalcev, pa domače trendovske sredinske ali - bog ne daj - pop produkcije praktično ni. Ko se človek sprašuje, zakaj je temu tako, ne najde razumnega odgovora. Najbrž se mu še najbolj približa z razmišljanjem o tem, da domači glasbeniki bodisi niso dojemljivi za svetovne glasbene tokove, ali pa jih kar preprosto ignorirajo in raje sledijo slovenskemu izročilu, ki – z nekaj izjemami – nespremenjeno obstaja že dvajset let in več. Že skozi to prizmo ploščku ‘Hello, yes’ pripišemo velik plus. Ne le, da ne trpi za tem slovenskim sindromom, pač pa celo zelo uspešno drži korak z nekaterimi ta hip najbolj zanimivimi in popularnimi sodobnimi muzikami.

Morda pa smo na pragu obetavnejših časov. Založba Cheap Tunes, pri kateri je bil objavljen tudi plošček ‘Hello, yes’ namreč združuje pet sicer raznorodnih zasedb, ki pa sledijo neki sorodni ideji. Druži jih odprtost do vplivov zanimivejših glasbenih vsebin, tudi tistih iz trenutno najbolj aktualnih svetovnih trendseterskih sredin. V primeru dvojca New Wave Syria in njunega prvenca bi sorodne muzike denimo lahko iskali v newyorškem podtalju, dasiravno je v zadnjih dveh letih ta estetika prodrla v vse dejavnejše klubske miljeje. Domačo sceno je prvi trendovski val torej ponovno zaobšel, a za razliko od preteklosti, ko smo bili novotarij deležni šele potem, ko so bile v svetu že preživete, jih tokrat poslušamo v času njihovega vrhunca. To pa ni nujno vedno dobro. Popularnost neke estetike s seboj prinese obsežnost tovrstne produkcije, zato bend težje opozori nase. A ta težava je dvojici New Wave Syria vsaj deloma prihranjena. Na slovenskem pač trenutno edina sledita tovrstni estetiki, vendar pa to obenem ne pomeni, da se ustvarjanja zato lotevata kaj manj prepričljivo. ‘Hello, yes’ lahko namreč mirno postavimo ob bok nekaterim - tudi najbolj opaznim – tovrstnim albumom.

Dvojec sestavljata Rok, ki upravlja s synthi in ritem mašinami, ter Urša, ki zvočno sliko poleg vijačenja s synthi in ritem mašinami, dopolnjuje še z efekti podloženim vokalom. Nekoliko presenetljiv je podatek o njunih vplivih, med katere navajata najvidnejše predstavnike britanskega IDM-a, pa britanske trip-hoperje, britanske post-rockerje in britanske synth-poperje. Ne preseneča torej žanrska pisanost – ta je skozi prizmo njune izraznosti povsem razumljiva - pač pa dejstvo, da gre predvsem za otoške glasbenike, saj smo tovrstnih zvočnosti pač vajeni s strani ameriških glasbenikov. Tu seveda ciljamo na skupino zasedb iz New Yorka, ki izraznost, razpeto med popom in hrupnimi muzikami, napajajo predvsem iz zapuščin plesnega punka in elektra. Morda se prav v tem detajlu skriva manjši razkorak med Newyorčani in New Wave Syrio. Medtem ko so prvi bolj nagnjeni k hedonizmu, domači dvojec svojo glasbo postavlja na bolj senzibilni, že kar melanholični podstati, podobni prej omenjenim britanskim glasbenikom.

Najbrž ne bi bili daleč od resnice, če bi album ‘Hello, yes’ opredelili s têrminom sodoben ali pa moderen pop. Pa tu ne gre za tisti potrošniški pop, ki zbledi po dveh poslušanjih. Rok in Urša šest oziroma sedem skladb sestavita skozi zanimivo elektronsko zvočno manipuliranje, začinjeno z d.i.y. trashy estetiko, vse skupaj pa namestita v formo, ki že po prvem poslušanju ostane v ušesu. Spretno poiščeta kompromis med všečnostjo na eni in intrigantnostjo na drugi strani ter za prvenec pokažeta veliko mero glasbene zrelosti. Gibljeta se namreč na terenu, ki glasbenikom na široko odpre prostor za eksperimentiranje, tam pa jih veliko izgubi orientacijo, oziroma radi krenejo v radikalne odvode, za katere se zdi, da so na koncu le še sami sebi namen. New Wave Syria pa pop strukturi sledita bolj osredotočeno in obenem nič manj avanturistično. Res je sicer, da dinamika z zadnjo skladbo nekoliko pade in da je plošček relativno kratek, vendar pa že prvih pet skladb ponudi izvrstno kombinacijo prijetne, melanholične melodike in razmeroma enostavnih ritmov, ki izzvenijo v hipnotični repetitivnosti. Nenazadnje plus pripišemo še hvalevredni odločitvi, da se album kot brezplačen download ponudi na Cheap Tunesovi spletni strani.

pripravil Goran Kompoš



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=18513