Tandem Eclipse v nedrjih materne galerije Kapelica praznuje deseto obletnico delovanja. Številne performanse in manifestacije, ki sta jih izvedli umetnici v zadnji desetletki, zaznamujejo premišljeni ekscesi, komentarji k hipokriziji moralistične družbe in soft porn kič estetika.

Deset let po njunem prvem performansu Zajtrk na travi, v katerem sta v takrat še beli galeriji Kapelica posadile travnik raznobarvnih umetnih kurcev, nista povzeli svojega dosedanjega delovanja, pač pa sta naredili popolnoma novo delo. Tako kot po mnogih predhodnih performansih, je po otvoritvenem dogodku ostala zgovorna inštalacija. Razstava nosi naslov 10. [desetič] Of Blasphemy We Are Guilty. Naslov zveni kot religiozna zapoved ali manifestativna izjava o ženski, ki se je odločila pripadati sama sebi.

Za tandem značilno mehko pornografsko estetiko sta umetnici nadgradili z besedilom, ki nam prav tako manifestativno izraža njuno radikalno svobodno pozicijo. Radikalno zato, ker svobode na žalost ne dojemamo kot temeljno kvaliteto življenja, ampak se raje podrejamo družbenim normam.

Inštalacija je sestavljena iz devetih pregrad v paravanu. Na vsaki pregradi je poleg kičastih dodatkov rdečelaska uprizorila eno identiteto ženske, ki ji jo družba zanika ali celo prepoveduje. Portretirali sta torej žensko, ki po vseh družbenih normah ne bi smela obstajati. Če pa že obstaja, potem je popolnoma nemoralna. Paravan ali francoska stena je odlični motivni objekt, saj se je v puritanskih viktorijanskih časih uporabljal za zastiranje samega sebe v zasebnem življenju. Paravan je načelno vzpostavljal normativno sramežljivost do samega sebe oziroma samo-zanikanje svoje telesnosti.

Fotografije na paravanih, ki sta jih posneli v sodelovanju s fotografom Rajkom Bizjakom, so postavljene na črno ozadje. S svojo precej nerodno izdelavo mešanice fotografije in računalniških ilustracij sicer učinkujejo kičasto, vendar mnogo manj dodelano kot je bila na primer serija mitoloških soft porn fotografij iz leta 2001, če me spomin ne vara. Zdi se, kot da sta v fotografijo namenoma vnesli sorazmerno kompozicijsko nedovršenost teh foto kolažev.

Vsako posamezno identiteto slabih žensk sta opremili z asociativnimi atributi, ki se raztezajo tudi na okvir slike. Religiozna okultistka ima nože in križe, v majhnih grafikah pa se pojavijo striptizete na križu. Okrog obešenke samomorilke letijo pomladni metuljčki, nematerinska ženska blokira spermije s kondomom in intelektualno prezirljivo gleda mulca. Na tem mestu uvajam skovanko za ženske brez materinskega čuta. Naj bo aifantila. Umetnici se sprašujeta tudi, če je ainfantila po tej logiki torej enako nevarna kot militantka z bombami za pasom v okviru iz vojaškega zaščitnega platna.

Paravanska pregrada, ki naj bi prikazovala materialistko, je nekoliko bolj zapletena, saj je možnih kar nekaj različnih branj. Na podobi piše: „Tisti brez denarja ne morejo razmišljati o ničemer drugem kot o denarju. Jaz pa gojim vzvišene misli v visokih petah.“ V spodnjem delu podobe sta dva delavca ob pivu, kruhu in klobasi. V izjavi je mogoče prebrati prej ignoranco do monetarne gonje, kot pa klasični materializem.

Potem so tu še buržujka, ki se ne sramuje svoje oholosti, alkoholičarka, ki se ga z veseljem naceja, lenobnica, ki se zavita v oblazinjen okvir obrne in naprej zaspi. In nenazadnje porno romantična ljubimka, pri kateri lahko prepoznamo citat, ki je bil tudi del performansa V čustvih se zlomimo: „Moje telo je tempelj, v katerem mnogi najdejo uteho.“

V obvestilu za javnost sta umetnici zapisali, da bosta naredili deset portretov, zato za zadnjega desetega lahko štejemo umetnici sami, ki sta med odprtjem ležali skriti za paravani in sanjali svoje umetniške sanje. Tudi biti umetnica in izražati se kot ženska s simbolnim jezikom je prepovedano. Dokaz za to je bil vsekakor performans V čustvih se zlomimo, v katerem naj bi neizmerno užalili RKC.

Iz Kapelice, ki je pred desetimi leti povila duo Eclipse, Ida H.