»Vendar so neuporabne kot cerkve. Ne služijo ničemur.« Tako se je Aleksandr Rodchenko leta 1927 dokončno poslovil od svojih slik in slikarstva, ki ga je v okviru konstruktivizma smatral za družbeno nekoristno umetnost. Konstruktivzem po ruski revoluciji je bilo le eno izmed avantgard, s katerim so prevpraševali status umetnosti v novonastajajoči družbi. Razstava posvečena predstavnikoma ruskega konstruktivizma, Rodchenku in Popovi, bo še do 17. maja na ogled v londonskem Tate muzeju.

Umetniška avantgarda je v konstruktivizmu našla odgovor na vprašanje kako spremeniti družbo v skladu z duhom boljševizma, ki je v umetniško prakso vnašal kolektivističen pristop in reševal dileme vsakdanjega človeka. Umetnik je postal inženir, ki po znanstvenih in objektivnih standardih izdeluje izdelke in ne umetnine. Proces ustvarjanja je dobil svoj primarni pomen v viziji nove družbene ureditve in prihodnosti novega človeka.

Na pregledni razstavi o tandemu Aleksandr Rodchenko in Ljuba Popova sledimo razvoju skozi različne faze njunega ustvarjanja: od slikarstva, grafike, skulptur, oblikovanja, marketinga do filma. Čeprav je Rodchenko v kasnejših letih zavračal slikarstvo, je sprva risal slike in se osredotočal na fizične kvalitete materialov ter različne forme, ki bi z geometričnimi linijami na novo definirale umetnost. Njun poseg v slikarstvo se je kasneje vedno bolj nagibal preko konvencij slikarske umetnosti ter posegal na področje arhitekture in grafičnega dizajna.

Od abstraktnega slikarstva sta se Rodchenko in Popova skupaj še s tremi umetniki uradno poslovila na moskovski razstavi 5 x 5 = 25 leta 1925, kjer je vsak izmed njih prispeval pet del. K slovesu je spadal še povratek k figurativnim osnovam slike, ki jo je Rodchenko predstavil s svojimi bazičnimi barvami, z rdečo, modro in rumeno. Esence slikarstva so bile hkrati njegov konec – nobene reprezentacije, le surova barva in material.

Težnja konstruktivistov kot sta bila Rodchenko in Popova je bila materializacija umetniške prakse in arhitektura je predstavljala enkraten logičen spoj med estetitko ter vsakdanjo prakso. Njun prispevk h arhitekturi pa je ostal zgolj na papirju: vizija Ljube Popove o revolucionarnem spektaklu v delu Boj in zmaga Sovjetov naj bi vključevala 2000 udeležencev, ki bi uprizorili boj med Trdnjavo kapitala in Mestom prihodnosti, a so bile zaradi velike lakote po letu 1921 množične prireditve prepovedane.

Lakota in pomanjkanje leta 1921 so Lenina privedle do uvedbe nove ekomske politike (NEP), ki je dovoljevala zasebna vlaganja v kmetijstvo, trgovino in industrijo ter priznavala omejeno pravico do zasebne lastnine. V teh novih pogojih je Rodchenko stopil v partnerstvo s futurističnim pesnikom Vladimirjem Majakovskim, s katerim sta kovala oglaševalske slogane in oblikovala oglase za državna podjetja. V konkurenci med privatnim sektorjem in državno industrijo so na nova oglaševalca letele kritike o prisvajanju kapitalističnih metod. Proti kritikom se je Majakovski branil z ugovorom, da se je proti sovražniku potrebno boriti »z uporabo vseh orožij, ki jih uporabljajo naši sovražniki«.

Plod sodelovanja med Rodchenkom in Majakovskim je bilo oblikovanje reklamnih posterjev ter embalaže za cigarete, kruh, sladkarije in piškote. Poleg NEP-a je Sovjetska zveza v 20ih lansirala kampanjo »Nova bit«, s katero je želela transformirati vsakdanje življenje za štirimi zidovi. Konstruktivisti, med katerimi sta bila tudi Rodchenko in Popova, so pod vplivom kampanje z oblikovalskimi prispevki začeli osvobajati ženske iz hišnega suženjstva v boj za empancipacijo. Kuratorji razstave so bili očitno navdušeni tudi nad enakopravnostjo spolov v komunizmu, saj je del razstavo posvečen ravno vprašanju položaja ženske in njene emancipacije kot delavke, umetnice ali novinarke.

Izbor Rodchenka in Popove je bil pravšnji odgovor na podnaslov razstave o definiranju konstruktivizma, saj je bila njuna pot hkrati raziskovanje različnih smeri in obrti »novega sovjetskega človeka«. Od oblikovanja naslovnih špic za filme Dziga Vertova do oblikovanja naglavnih rutic za ruske kmetice in delavke, je zgodba sovjetskega umetniškega kolektiva vzporedna z usodo predvojnega Bauhausa. Čeprav sta delovala v diametralno nasprotnem prostoru - eden v weimarski, drugi v sovjetski, je konec prišel z novimi ideološkimi dogmami ter režimi. Bauhaus je pokosil in po svetu razselil nacizem, ruske avantgarde pa je preganjala dogma socialnega realizma.

Za RŠ Dare P.