Goran Ivanovič- Goc recenzira ploščo kritično politično angažiranih makedonskih obujevalcev post punka in novega vala Bernay's Propaganda ... (v celoti!)
* Vajen številnih podtalnih hardkorovskih in punk bandov pričujočih skopskih prijateljev, sem bil nemalo presenečen, ko sem zaslišal prve plesne ritme na albumu Happiness Machines njihove nove glasbene skupine Bernays Propaganda. Na njem ni najmanjše sledi eksplozivnosti prejšnjega thrash hc banda Forever Possitevely Obssessed ali temačnega hrustljavega punka This home is prepared, če omenim le dva zadnja benda, s katerima je skopska četverica privlekla pozornost globalne punkovske scene. Glede na odzive na novi band Bernays Propaganda, ki so sledili takoj po lanskem prvem ep-ju, ter odličnih koncertih, bodo nedvomno prišli iz podzemlja tudi na komercialne radijske postaje in v mainstream klube, saj jih je že možno slišati v etru zagrebških komercialnih radijev.
Kar se tiče glasbe, ne preseneča, da so se za njih zagrebli različni radijski d.j.-i, saj Bernays propaganda ponujajo radio friendly groovy glasbo, ki je na sledi novovalovskih in postpunkovskih skupin iz 80-ih let. Sicer pa se niso le zaklenili v časovni stroj in ostali pri kakšnih Gang Of Four, Fugazi ali zagrebških Boa, temveč so zagrabili tudi v celotno zgodovino postpunkovske scene in se ob tem navdihovali s početjem ne predalčkanih posebnežev kot sta Submission Hold in Chumbawamba, sicer vernih satelitov angažirane punkovske scene, ali gotičnih ikon Joy Division in Cure. Nenazadnje pa zasledimo tudi kitarske rešitve, ki se jih ne bi odpovedali niti Franz Ferdinand, nekatere basovske linije pa donijo kot bi bile mišljene za New Order ali Talking Heads.
Skratka, Bernays propaganda ponujajo plesno glasbo, vendar so v besedilih ostali zvesti političnemu angažmaju, straight edgeu, feminizmu, vegetarijanstvu in ostalim vrednotam, ki so globoko zasidrane v delu punkovske in hardkorovske scene. Bernays propaganda bodo celo lažje - bolj razumljivo in artikulirano - izražali vse tisto, kar so morda že prej povedali, pa zgubili v hitrostni dirki in grgljanju, ki sta bila značilni za prejšnje bende sedanjih članov Bernays Propaganda.
Ime banda nikakor ni slučajno, saj je striček Edward Bernays, sicer nečak velikega Sigmunda Freuda, udaril temelje odnosa z javnostmi in političnega marketinga. Pred več kot 80-imi leti je v svoji knjigi Propaganda sklenil, da je manipulacija z javnostmi pomemben del izvajanja oblasti v demokraciji. Že takrat so ga primerjali z Machiavellijem, med hujšimi posledicam Bernaysovih modelov politične manipulacije pa je rušenje levičarske vlade v Gvatemali, izraz “banana republika” pa izhaja ravno iz te črne epizode ameriške zunanje politike.
Sicer pa skupina Bernyas Propaganada ne zavaja. Imajo enosmiselna in neposredna besedila, ki jih podaja simpatičen, sicer pa odločen in prepričljiv ženski glas, ki se preliva čez repetitivne basovske, pogosto funky linije in disco ritme ter manično depresivno kitaro. Vse skupaj je zelo optimistično, ne glede na črno družbeno in politično sliko, ki jo ostro kritizirajo v besedilih.
Pesmi odražajo ideje boja za boljši svet, ki je možen tudi skozi glasbo in zabavo. Ob cedeju je tudi knjižica, ki kaže, kdo vse je vplival na razmišljanje članov skupine - od George Orwela in Virginije Wolf do Arthurja Schopenhauerja, Immanuela Kanta in Alberta Einsteina. Album Happiness Machines ponuja deset pesmi, lahko rečem tudi deset potencialnih radijskih singlov. Naslovi komadov so v angleščini, sicer pa Kristina poje v makedonščini, ki se je pokazala kot idealen jezik za tovrstno glasbo. Ob zvokih z albuma Bernays Propaganda se bo marsikatero telo verjetno mehanično začelo gibati, dobro pa bi bilo, če bi tudi njihova sporočila spodbudila vsaj približno tolikšno število možganov.
