 Kultura> PlesnaTrojni solo
Torek, 21. 4. 2009
avtor/ica: Leja Benedičič
Prejšnji konec tedna smo si v Stari Elektrarni lahko ogledali dvodelno gibalno predstavo za plesalko, pevca in gibalca »O solo trio«.
Prejšnji konec tedna smo si v Stari Elektrarni lahko ogledali dvodelno gibalno predstavo za plesalko, pevca in gibalca »O solo trio«. Delo, ki ga je oblikoval in koreografiral Branko Potočan, je svojo premiero doživelo že novembra, vendar je bilo v medijih zelo slabo pokrivano. Tako smo se odločili, da pokukamo v Elektrarno in izvemo, kaj nam pripoveduje že večkrat ponovljeni 'solistični trio'.
Naslov spominja na napolitansko pesem »O sole mio«, kar pomeni »O sonce moje«. »O solo trio« pa bi lahko pomenil »Moj oz. Potočanov trio« in to, da se bomo v predstavi igrali s solažami in trii. Torej ogledali smo si trio, v katerem so se Jana Menger, Niko Novak ter seveda Potočan preizkušali v duetih, vsak od treh pa se nam je predstavil tudi v svojem solu.
Potočan in Jana sta se izkazovala na plesno gibalnem področju, Niko pa je poskrbel za zvočno ozadje - ali v tem delu bolje rečeno 'ospredje' predstave. Poleg že v naprej posnete zvočne podlage je njegovo orodje prezentacije predstavljal glas, ki ga je kanaliziral skozi mikrofon in ta je skozi preglasne zvočnike gledalcem nemalokrat prav neprijetno zarezal v ušesa.
Akterji so na odru raziskovali, kakšen odnos ima glas in zvok do plesalca in plesalec do zvoka ter glasa. Kako se ta dva elementa povezujeta, nadgrajujeta in si diktirata. Niko, za katerega bi lahko rekli, da je bil nekakšen povezovalec ter usmerjevalec predstave in plesalcev, je prav eksperimentiral z ustvarjanjem različnih zvočnih podob. Še posebno Jano je z glasom usmerjal in ji dajal ritem ter jo z njim koreografiral. Jana mu je sledila in se mu na koncu tudi uprla s prisrčno iztegnjenim sredincem.
Jana se nam je v aktivni vlogi pridružila šele na polovici predstave, ko je svoje odgibal Potočan. V njegovem razpoznavnem vragolijskem pristopu v predstavah se je spustil s stropa po vrvi in nam vzbudil občutek lebdenja v zraku. V svojem plesnem delu se je igral s palicami in nam skušal domiselno pokazati, kako lahko služijo različnim stvarem, kot je na primer sámo življenje sestavljeno iz različnosti in nasprotij. Palice so lahko smučarske ali del steperja - kot vemo, je Potočan obiskoval Fakulteto za šport -, lahko pa služijo kot bergle in pomagajo pri hoji. In tako lahko recimo izvajalec prehaja iz popolne fleksibilnosti telesa v stanje starčka z okorelimi udi.
Hotel se je vrniti nazaj na nebo, in sicer tako, da bi splezal po vrvi, kar me je spomnilo na neko otroško risanko, vendar mu to ni uspelo. Ostal je tukaj v svetu nasprotij ter medsebojnih odnosov. Potočan se je ujel, Jana pa je prej ves čas nepremično stala v kotu odra z glavo, zaprto v ptičji kletki, katere se je osvobodila in nam pokazala svoje gibalne spretnosti.
Predstava, katere luč je oblikoval Tomaž Štrucelj, je bila lahkotna, performerji so se med seboj igrali ter raziskovali nasprotja, odnose med akterji ter med mediji plesa in zvoka. Vsak se nam je predstavil v tistem, kar najbolj zna in mu je blizu.
Summa sumarum, nekatere je bilo malce strah, ko se nam je Potočan prvič razkril, da binglja s stropa in ko nam je Novak vrtel žico, na kateri je bil mikrofon, ki je vsak krog frčal nekaj centimetrov od gledalčevih glav v prvi vrsti. Nekaterim se je malce gabilo, ko je Novak pljuval v zrak in z usti lovil svoje pljunke. Malce smo se nasmejali vedno posrečenemu Potočanu in Mengerjevi. Vendar pa smo se vmes tudi zaradi zgodbe, ki se nekako ni razvila ali je ni bilo, ter zaradi predolgih sekvenc z eksperimentiranjem zvoka in giba, rahlo dolgočasili.
Za vas je solaže in duete gledala Leja B.
foto: Urška Boljkovac
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=18929
|