Glasba> Tolpa bumov

"Dictaphone" je otrok skladatelja in producenta Oliverja Doerella, ki se je pred časom iz Bruslja preselil v Berlin in ima za seboj že zelo obsežno zbirko del za gledališče.
Njegov tesen sodelavec, igralec, klarinetist in saksofonist - stari berlinski maček Roger During - pa je znan predvsem po tem, da redno dela muziko za film in je pred časom z Rudijem Moserjem iz Einsturzende Neubauten vodil celo projekt Orchestra Obscure. In če k temu dodam še občasno vokalistko Malko Spigel, ki je delovala v darkerjih Minimal Compact, je osnova za presežek bržkone postavljena. In kljub temu, da je njihova založba City Centre Offices godbo kratkomalo označila z besedno zvezo "procesirana elektronika v slow-motion jazzu", je le-ta še precej več. Kar ne morem se znebiti občutka, da Dictaphone kar preveč dolgujejo tudi zamislim starih, dobrih Cluster, občasno zajadrajo v zasanjan post-rock, preoblečejo tango v svežo, še bujnejšo podobo, organskost, toplino in naravnost združujejo na kar se da neopazen način z navidezno monotonijo digitalnega ter se prekleto očitno osredotočajo na vsak, še tako majhen in komajda slišen detajl. Kot so to še nedolgo nazaj počeli tudi soborci To Rococo Rot.

TOLPA BUMOV,
Ponedeljek 26. 5. 03, 19h:
DICTAPHONE - M.=ADDICTION (City Centre Offices, 2002)

"Dictaphone" je otrok skladatelja in producenta Oliverja Doerella, ki se je pred časom iz Bruslja preselil v Berlin in ima za seboj že zelo obsežno zbirko del za gledališče. Njegov tesen sodelavec, igralec, klarinetist in saksofonist - stari berlinski maček Roger During - pa je znan predvsem po tem, da redno dela muziko za film in je pred časom z Rudijem Moserjem iz Einsturzende Neubauten vodil celo projekt Orchestra Obscure. In če k temu dodam še občasno vokalistko Malko Spigel, ki je delovala v darkerjih Minimal Compact, je osnova za presežek bržkone postavljena. In kljub temu, da je njihova založba City Centre Offices godbo kratkomalo označila z besedno zvezo "procesirana elektronika v slow-motion jazzu", je le-ta še precej več. Kar ne morem se znebiti občutka, da Dictaphone kar preveč dolgujejo tudi zamislim starih, dobrih Cluster, občasno zajadrajo v zasanjan post-rock, preoblečejo tango v svežo, še bujnejšo podobo, organskost, toplino in naravnost združujejo na kar se da neopazen način z navidezno monotonijo digitalnega ter se prekleto očitno osredotočajo na vsak, še tako majhen in komajda slišen detajl. Kot so to še nedolgo nazaj počeli tudi soborci To Rococo Rot.

Danny