 Kultura> HumanistikaSindikalno gibanje odpira nove poglede
Petek, 22. 5. 2009
avtor/ica: Ana Podvrsic
Novembra lani je pri Zvezi Svobodnih sindikatov izšel zbornik Sindikalno gibanje odpira nove poglede, ki se loti kritične analize sedanjega družbeno zgodovinskega položaja delavstva v Sloveniji, svoj pogled pa usmeri tudi v svetovno dogojanje. Zasužnjeni pa danes niso zgolj industrialni delavci, ampak tudi znanstveniki, umetniki, novinarji in učitelji, v kremplje kapitala pa smo z bolonjsko reformo vrženi tudi študentje. Zbornik nam usmeri pogled v (edino) rešitev iz zasužnjevanja...
Novembra lani je pri Zvezi Svobodnih sindikatov izšel zbornik Sindikalno gibanje odpira nove poglede, v katerem so zbrani prispevki s februarskega posveta o sedanjem kapitalizmu in njegovih posledicah. Zbornik nam odpre pogled na splošna vprašanja sedanjega družbeno-zgodovinskega položaja s petimi sklopi prispevkov, kjer nas teorija, podkrepljena s študijami primerov, reši ujetosti v vladajočo ideologijo in usmeri pogled proti rešilnemu izhodu.
V prvem sklopu prispevki demitizirajo bajko o uspehu slovenske tranzicije. Po besedah Vesne Leskošek je ta pripeljala do čedalje večjega števila zaposlenih revnih, temelji pa predvsem na čedalje večji intenzifikaciji dela, odpravljanju zaščite za brezposelnost ter spolni in starostni segmentaciji, poudarja Miroslav Stanojević.
Nadalje Rastko Močnik najprej razoroži fronto kapitalistov in menedžerjev o dvigu inflacije, nato kritično reflektira delavski položaj v sedanji družbeno-zgodovinski situaciji, da pojasni vzvode sodobnega kapitalizma, ki pa to mogoče ni več, ter se vrne k obravnavi slovenske tranzicije. Za razliko od fordistične odtujitve produkcijskih sredstev delavcu, je danes delavec ločen od družbenih pogojev produkcije. Le s teorijo, ki se zoperstavi znanju - in torej tudi bolonjski reformi - buržuaznega kapitalizma, se lahko delavstvo konstituira v političen razred. Teorijo in preobrazbo delavstva pa lahko proizvede le 'kognitariat', ki mu kapital onemogoča delovanje preko pravnih predpisov države s privatizacijo in uvajanjem prekarnega dela. Vlogo mislečih, ki tvorijo nove družbene konceptualizacije, na podoben način izpostavi Jože Kos Grabnar.
V svojem prispevku Močnik pokaže, da pravo z enakovredno in svobodno cirkulaciji v sferi menjave maskira izkoriščanje v produkciji. Kako država disciplinira in onemogoča slovenske delavce s pravno (ne)ureditvijo prekarnega izkoriščevalskega dela, kaže drugi sklop prispevkov zbornika: Goran Lukič in Maja Konjar izpostavita vračanje mladih k družbeno korektnim vrednotam in bolj kot neodvisnost cenijo ubogljivost; Tanja Rener opozori na neavtonomnost učiteljev zaposlenih za določen čas; Mirsad Begić pa izpostavi problematiko agencij za zaposlovanje oz. prodajanje delavcev.
Če večina avtorjev vidi nezmožnost organiziranja prekarnih delavcev kot posledico produkcijskih razmer, Gorazd Kovačič najde vzrok v internalizaciji in individualizaciji post-modernega posameznika, ki samega sebe ne dojame kot delavca ampak kot samouresničujočega individua, edinega nosilca lastnih vzponov in padcev.
V tretjem sklopu zbornika različna področja zaposlovanja jasno pokažejo, kako država ne širi pravic dela na nove oblike zaposlovanja in hkrati nepopolno varuje pridobljene pravice, s čimer se podreja zahtevam kapitala. Ladislav Kaluža predstavi zaposlovalne razmere v trgovinski industriji, Cvetka Gliha pa opozori na nezadostno državno sofinanciranje storitev v javnem potnem prometu.
Tudi pri avtorskih pravicah, zgodovinsko priborjenem privilegiju umetnikov, se zdi, kot pravi Maja Breznik, da avtorjem bolj škodijo kot pomagajo, saj omogočajo založniku monopol nadzor nad ustvarjanjem tako nad umetniškem kot znanstvenem področju. Hkrati kolektivne organizacije reorganizirajo pridobljena finančna sredstva ter promovirajo in omogočajo delovanje zgolj profitnim, t.j. komercialnim avtorjem, kar spodbuja h kulturnemu konformizmu in nekritičnosti. Bolje kot živeti oz. životariti od privilegija, bi bilo torej sprejeti dejstvo, da je tudi umetnik zgolj proizvajalec nove vrednosti, ki mu omogoča pravico do plačila.
Iztok Jurančič izpostavi problem asimetrije med dolžnostmi in pravicami svobodnih novinarjev zaradi nezadostne državnega delovanja. Nasprotno pa država izvršuje visoko stopnjo kontrole za vzdrževanje neoliberalne nekritičnosti nad umetniško produkcijo preko pogojnih razpisov in izbiro financiranih projektov, kot kažejo prispevki Marine Grižnić, Staše Kleindiensta in Sebastjana Lebana.
Podobno kot je Močnik ponudil analizo sedanjih družbenih razmer delavskega boja, Primož Krašovec konceptualizira mesto novinarske prakse v sedanjih družbenih procesih. Z ideologijo, da naj se novinarstvo bori proti pritiskom kapitala z lastno etiko in čustvi, se reducira novinarsko polje na goli poklic. S tem ideološkim premikom pa se novinarstvo odtrga od produkcije jezikovne prakse, katere del novinarstvo je, t.i avtonomni novinarji pa ostanejo izvzeti iz delavskega boja.
Izvzeti iz sindikalnega boja so tudi elitni športniki, ki so se znašli še v primežu moralizacije oz. podreditve javne morale zakonom trga in dobička. Lev Kreft sodobni trend moraliziranje ponazori s primerom moralno spornih, a vseeno splošno sprejemljivih doping kontrol, ki pod parolami plemenitosti športa zakrivajo realne boje za večanje profita kapitalistov športnega biznisa ter izkoriščanje športnikov.
Četrti del zbornika s prispevkoma Marte Gregorčič in Josipa Rotarja ponese vprašanje sindikalnih gibanj in bojev v svetovni kontekst, v zadnjem sklopu pa Elena Pečarič predstavi nove izzive pri mobilizaciji različnih vrst borcev in tistih, ki naj bi to bili, proti kapitalističnemu izkoriščanju.
Zbornik sklene svoj kognitivni boj s prispevkom, ki ga vrne na njegov začetek in hkrati odpre pogled v možnost družbene spremembe. Po besedah Jane S. Roškar morajo formiranje novega razreda prevzeti kognitivni delavci, ki so zmožni kritične refleksije sedanjega zgodovinskega položaja. Vodilno mesto jim je vsekakor namenil pričujoči zbornik, ki je, kot sta v uvodu zapisala urednika zbornika Rastko Močnik in Goran Lukič, teoretskim analizam sodobnega kapitalizma in njegovih učinkov dal središčno mesto v sedanjem družbeno-zgodovinskem položaju, kamor so se s svojim delovanjem že umestili slovenski sindikati. Vseeno pa ostaja odprto vprašanje, kdaj bo teoretske analize sprejela in spodbujala slovenska in tudi širša javnost…
V kognitivni boj z zbornikom Sindikalno gibanje odpira nove poglede se je podala Ana Podvršič.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=19287
|