Politika> OFF Poročilo

ZELENA KNJIGA, poglavje Ženska, 4. del
Ponedeljek, 1. 6. 2009

avtor/ica: Matej Š.

Moderne industrijske družbe so prisilile žensko, da se je na račun svoje lepote, materinstva in duševnega miru prilagodila istim oblikam fizičnega dela kot moški. Take družbe so materialistične in necivilizirane. Njihovo početje je neumno, njihove vzorce pa je za človeštvo in civilizacijo nevarno posnemati.


Vse sodobne družbe dojemajo žensko zgolj kot blago za trgovanje. Na Vzhodu je ženska dobrina, namenjena kupovanju in prodajanju, medtem ko Zahod ne priznava njene ženskosti.
Siliti žensko, da opravlja moška dela, pomeni izvajati neupravičeno nasilje nad njeno naravno ženskostjo, s katero je obdarjena. Moška dela namreč uničijo čudovite ženske poteze, ki so ji bile dane za opravljanje njenih ženskih vlog. Kajti ženske so kot cvetovi, ki privlačijo cvetni prah in ustvarjajo seme. Če odstranimo cvetove, s tem izničimo tudi vlogo rastlin na Zemlji. Naravna okrasitev samic je prisotna tudi pri vseh živalskih vrstah in služi točno določenemu cilju. Če pa ženska opravlja moška dela, se bo začela spreminjati v moškega, saj bo s tem opustila svojo vlogo in izgubila svojo lepoto. Ženska ima vso pravico, da živi kot ženska in se ji ni treba odpovedovati svoji ženskosti.
Fizične razlike med moškim in žensko povzročajo različno delovanje njunih različnih organov, kar seveda vodi tudi do razlik v psiholoških značilnostih, razpoloženju in zunanjem videzu. Ženska je nežna. Ženska je lepa. Ženska pogosteje joka. Ženska se hitreje prestraši. Na splošno je ženska bolj mila, moški pa bolj močan in robusten, kar je vse posledica njunih prirojenih naravnih značilnosti. Ignoriranje teh naravnih razlik med moškim in žensko ter mešanje njunih vlog je popolnoma necivilizirano vedenje. Tak odnos je sovražen do zakonov narave, destruktiven za človeštvo in glavni razlog za vso bedo družbenega življenja.
Moderne industrijske družbe so prisilile žensko, da se je na račun svoje lepote, materinstva in duševnega miru prilagodila istim oblikam fizičnega dela kot moški. Take družbe so materialistične in necivilizirane. Njihovo početje je neumno, njihove vzorce pa je za človeštvo in civilizacijo nevarno posnemati.
Nesmiselno je torej vprašanje, ali naj ženska dela ali ne. Družba bi namreč morala vsem svojim sposobnim članom, moškim in ženskam, zagotoviti delo, vendar pod pogojem, da vsak opravlja delo, ki ustreza njegovim sposobnostim. Če se otroci znajdejo v delovnih pogojih odraslih, je jasno, da gre za nepravičnost in diktaturo. Enako nepravično in diktatorsko je tudi, če se ženska znajde v delovnih pogojih moških.
Svoboda pomeni, da vsakdo prejme ustrezno izobrazbo, ki mu bo omogočila opravljanje zanj najbolj primernega dela. V diktaturi se človek uči stvari, ki zanj niso primerne, kar ga pripelje do tega, da opravlja delo, ki zanj ni primerno. Delo, ki ustreza moškemu, ne ustreza nujno tudi ženski. In znanje, ki je primerno za otroka, ni primerno tudi za odraslega.
Pri človekovih pravicah ne smejo obstajati razlike med moškim in žensko ali otrokom in odraslim. Vendar pa med njimi - kar se tiče njihovih dolžnosti - tudi ni nikakršne absolutne enakopravnosti.



Poslušali ste modre besede vodje velike revolucije v Libiji in trenutnega predsedujočega Afriški Uniji, Moamerja Gadafija. S tem smo zaključili z obsežnim poglavjem o ženskah, naslednja tema pa so manjšine. Tokratni odlomek je priredil in prevedel MatejŠ.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=19414