Glasba> RŠ koncertZLATKO KAUČIČ: 30th Anniversary Concerts- Tolminski Punt 2 (Splasc(h), 2009) Sreda, 24. 6. 2009 avtor/ica: MarioB
Naš najvidnejši in najdejavnejši jazzovski glasbenik Zlatko Kaučič je
lani praznoval 55 let življenja in 30 let ustvarjanja. Obletnico pa je
praznoval kar se da dejavno, saj je celotno lansko leto igral v
številnih projektih z vidnimi tujimi glasbeniki, s katerimi je
nastopil tudi na nekaj domačih in tujih festivalih. Delček zvočno
raznovrstnega obletniškega leta je pred kratkim objavil na trojnem
cedeju, "kovčku", kot mu sam pravi, na katerem je obelodanil posnetke
treh obletniških špilov.
* Naš najvidnejši in najdejavnejši jazzovski glasbenik Zlatko Kaučič je lani praznoval 55 let življenja in 30 let ustvarjanja. Obletnico pa je praznoval kar se da dejavno, saj je celotno lansko leto igral v številnih projektih z vidnimi tujimi glasbeniki, s katerimi je nastopil tudi na nekaj domačih in tujih festivalih. Delček zvočno raznovrstnega obletniškega leta je pred kratkim objavil na trojnem cedeju, "kovčku", kot mu sam pravi, na katerem je obelodanil posnetke treh obletniških špilov. Prvi album z naslovom Slakoper prinaša prav obletniški koncert v Klubu Cankarjevega doma s "Cerkno trijom", v katerem sta še pihalec Javier Girotto in basist Salvatore Maiore. Album Doline je posnet na festivalu Jazz Cerkno v sodelovanju s pevko Saadet Türköz in basistom Giovannijem Maierjem. Nocoj pa bomo prisluhnili tretjemu cedeju iz zbirke, ki nosi naslov Tolminski punt 2. Tisti, ki spremljajo Kaučičevo ustvarjanje, seveda vedo, da je leta 2007 na abonmaju Cankarjev jazz uprizoril prvi del tega projekta. Takrat mu je zraven stal domači godalni trio in saksofonski velikan Peter Brötzmann. Posnetek s koncerta je nato izšel pri cenjeni italijanski založbi Splasc(H), pri kateri je izšel tudi tale trojni album. Glasba drugega dela Tolminskega punta s prvim delom povezuje dejstvo, da se je naš tolkalec znova odločil sodelovati z Brötzmannom ter tudi z glasbenikom iz območja klasične glasbe; tokrat je to operni pevec Robert Vrčon. Dodatno težo drugemu delu "punta" pa podeljuje dejstvo, da je trojica koncert izvedla na kraju iz naslova projekta, v Tolminu, natančneje na tamkajšnjem festivalu Sajeta. Kljub enakemu naslovu pa prinaša Tolminski punt 2 precej drugačno godbo od prvega dela. To nam da vedeti že bežni pogled na naslove skladb, njihovo število in njihovo trajanje; na prvem delu je šlo namreč za eno samo naslovno skladbo v več delih, osrednji del albuma pa je nosil kar 40-minutni part z noro, nebrzdano in z medsebojnim razumevanjem prežeto improvizacijo Kaučiča in Brötzmanna. Na drugem delu Tolminskega punta pa najdemo štiri skladbe, ki skupaj trajajo dobrih 50 minut. Pravzaprav gre za pesmi, poezijo naših vidnih poetov, ki jo je Kaučič uglasbil, vsi trije pa so jo odigrali s čutečo zagnanostjo in strastjo. Prav dejstvo, da poslušamo ozvočeno poezijo Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Srečka Kosovela in Jureta Potokarja, da albumu dodaten pomen. Uglasbljanje poezije namreč ni mačji kašelj, še posebej če gre za svobodnjaške godbe. Gre za nehvaležno in težaško delo, ki se ga je sicer Kaučič že doslej večkrat lotil, a zdi se nam, da nikoli s tako jasnostjo, prodornostjo in tenkočutnostjo. Slednje - da namreč gre za tenkočutnost - se morda sliši nekoliko čudno, ko denimo slišimo Brötzmannov saksofon, kako rjove, tuli in vrešči, Vrčona, kako z globokim glasom brni in trepeta ter nenazadnje Kaučiča, ki udriha, kot da bi imel vsaj štiri in ne le dveh rok. No, saj se tenkočutnost skriva ravno v finem ravnovesju udarnega igranja in pretanjene, tudi mistične poetične besede, v izmenjavanju zvočnih izbruhov in liričnih pasaž, s katerimi dva inštrumentalista blažita silovitost, s katero sta do maloprej tako neusmiljeno podlagala krhke verze. A tudi pri udarnih delih je že po prvem poslušanju jasno, kako so spretno in nadvse prekanjeno postavljeni v posamične pesmi. Denimo v Kosovelovi kritiki tedanje politične situacije, v kateri Vrčon suvereno obtožuje "evropska laž" in veleva "rušiti, rušiti, vse te muzeje faraonov, vse te prestole umetnosti", ostala dva muzičista pa z usklajenimi sunki, večplastnim brbotanjem in spontanim prepletanjem ritmov in melodij podčrtata in poudarita sam smisel pesmi ter jo reaktualizirata oziroma ji podelita sedanjo ali pa kar univerzalno aktualnost. Čeprav je Kaučič na tiskovni konferenci ob izidu te trojne izdaje posebej poudaril, da ne gre za neke vrste rezime ali sklep njegovega delovanja, pa po slišanem lahko zatrdimo, da gotovo gre za enega viškov njegove številčne in raznovrstne diskografije. Kaže, da mu je lanskoletno praznovanje obletnice dalo nov zamah, ga napolnilo z novimi idejami in mu tudi dalo zvrhan koš nove energije. In kaže tudi, da je od obeh soigralcev izvlekel najboljše: Vrčonovo sugestivno in suvereno petje nemara sodi med najbolj posrečeno izmed vseh Kaučičevih sodelovanj s klasičnimi glasbeniki, pa tudi takšno Brötzmannovo igranje, ki ves čas meji med liričnimi in nebrzdanimi pasažami, redko slišimo na njegovih drugih projektih. Kaučiču pa gre seveda zasluga, da je imenitno uglasbil sebi ljube poete, da se je "vrgel" v projekt, za katerega si marsikdo ne bi upal trditi, da bo uspel, ter da je posledično ustvaril neverjetno sinergijo besede in zvoka, različnih glasbenih pristopov in tradicij ter tudi tako dokazal svojo širino, sprejemanje in zmožnost ujemanja, kar bi itak moralo krasiti vsakega resnega glasbenika! pripravil Mario Batelić
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz http://old.radiostudent.si/article.php?sid=19715
|