FAKE ORCHESTRA: Made in China (Goga, 2009) (ponovitev 1. 8. '09 ob 00.30) Sobota, 25. 7. 2009 avtor/ica: zoranp
Zoran Pistotnik recenzira novi album Fake Orchestra, ki ga vodi strunar Igor Leonardi in ga tokrat poleg avtorskih stvaritev vodi v predelave slovenskih ljudskih viž ... (v celoti!)
* Tokrat bomo čim bolj kratki. Pa ne zato, ker se o tem albumu ne bi dalo povedati kaj zares pametnega. Nasprotno: s svojo navidezno preprostostjo, a dejansko vsebinsko-ustvarjalno večplastnostjo ta album naravnost vabi k analizi tiste vrste, ki bi zahtevala mnogo več, kot prenese okvir te oddaje, ki vseeno predvsem omogoča celovito glasbeno slišanje nekega avtorsko opečatenega glasbenega izdelka, manj pa podrobno analizi »od komada do komada«. Kratki bomo predvsem zato, ker ta album naravnost kliče k temu, da se ga najprej, potem pa še čim večkrat posluša, saj je prav v tem njegova prava prepričevalna moč. Moč, ki iz navideznih banalnosti dela močan estetski užitek.
Prav v tej razsežnosti je morda najmočnejši naboj najbolj svežega izdelka tega zdaj že kar dalj časa delujočega projekta, za katerim ob zelo altruistični pomoči Ane Vipotnik in ostalih bolj ali manj stalno sodelujočih stoji tisti, ki si je ta ponarejeni glasbeni svet izmislil: Igor Leonardi. Ponaredek glasbenega sveta, ki pa se po vseh ponovljenih poslušanjih izkaže za mnogo bolj resničnega od mnogih, ki se to trudijo biti.
Kaj ponuja »Made in China«? Seveda je ta »kitajski izdelek«, značilno poln »blagovnih znamk« iz povsem drugih virov, konceptualno nadaljevanje in hkrati logična nadgradnja »Fake World«, prvega tovrstnega studijskega albuma Leonardija in njegovega Fake Orchestra. Kar dolgo, celih pet let, je bilo treba čakati na diskografsko oprijemljiv odgovor na vprašanje: ali je bil izvedbeno odlični ter ob vseh takšnih in drugačnih poskusih ustvarjalnega poigravanja z nastavki v slovenski ljudski godbi, ki smo jih na tukajšnjem prizorišču deležni, še kako posebni izdelek le sočen eksces, ali pa ima za sabo dovolj domišljen koncept, da lahko izoblikuje neko prepoznavno avtorsko stališče. Leonardi je s svojim krogom glasbenikov seveda ves ta čas veliko igral in to različne stvari, ustvaril je lasten album, uglasbil kar nekaj poezije in gledališča ter na ta način nagrmadil zavidanja vreden nabor avtorskih del. Ob tem pa je postajalo vedno bolj očitno, da je v tem obdobju njegove ustvarjalne poti rdeča prav izrazito avtorsko opredeljevanje do glasbenega gradiva, ki pripada slovenski ljudski pesmi, jazzovski tradiciji in različnim popularno glasbenim virom, pa slovenski poeziji in simpatijam do drugih kulturnih okolij. Ob nesporno suverenem izvajalskem in skladateljskem obvladovanju tega gradiva se na »Made in China« morda do zdaj najbolj izrazito izpostavijo njegove »prirejevalske«, aranžerske sposobnosti; spodobnosti domiselnega urejanja sicer znanega, pogosto že velikokrat izkoriščenega, recikliranega, ponarodelega, vsakdanjega.
Tako je »Made in China« en takšne konglomerat vsega mogočega, na videz nezdružljivega, ki pa je predstavljeno v presenetljivo enotni »preobleki«, in ki se za povrhu še dramaturško domišljeno dobesedno preliva iz enega sveta v drugega. In prav ta kompleksen pristop ustvari tisti končni splošni vtis prepoznavnosti, ko si rečemo: »Ja, to so nedvomno Fake Orchestra!«.
Fake Orhestra so seveda tudi kolektiv glasbenikov, ki veliko in že dolgo igrajo skupaj. Tudi to je kvaliteta, ki zagotavlja izvedbeno »brezšivnost« pronicljivo izbranega in obdelanega gradiva. Jelena Ždrale, Primož Fleischman, Nino De Gleria, Blaž Celarec in Aljoša Jerič so imena, ki jih ni treba posebej predstavljati. Tako kot na »Fake World« pa tudi na »Made in China« sodeluje kar nekaj gostov. Med njimi so Boštjan Gombač, Peter Lovšin, David Jarh, Issiaka Sanu in Mitja Vrhovnik Smrekar. Širjenje pogleda na še širši krog sodelavcev pa razkrije še dodatne zanimivosti, s katerimi pa se lahko poukvarjate sami.
Pogledano počez je »Made in China« repertoarno sestavljen enako kot »Fake World«. Razlika je morda v tem, da se je odmaknil od »balkanskih« referenc, zato pa na zares žlahten način vključil Afriko – ta komponenta je sicer zorela že kar nekaj časa – ter se bolj posvetil slovenski poeziji. Ob tem ne gre pozabiti, da je lani precej neopazno izšel album uglasbljene poezije Milana Dekleve, ki sta ga zakrivila Leonardi in Ana Vipotnik sama. Tokrat srečamo od besednih umetnikov ob Deklevi, ki je prispeval besedilo za odlično priredbo mandinške ljudske »Jarabi«, še Frana Milčinskega, Gregorja Strnišo in Ceneta Vipotnika. Druga prepoznavna komponenta, ki se prepleta z omenjeno, je domača in svetovna jazzovska tradicija, prevladujoč pečat pa daje albumu seveda spet slovenska ljudska pesem.
