ISSA BAGAYOGO: Mali Koura (Six Degrees Records, 2008) (ponovitev 9. 8. '09 ob 00.30) Nedelja, 2. 8. 2009 avtor/ica: zoranp
Isso Bagayogoja štejemo med pomembne inovatorje v polju zahodnoafriške glasbe. Na njegovem četrtem albumu Mali Koura nadaljuje z dograjevanjem svojega »elektro-mandinškega« zvoka. Tudi tako, da sta s francoskim producentom Yvesom Wernertom miksu tradicionalnih zahodnoafriških glasbil in sodobnih elektronskih prijemov dodala jazzovsko inficirane pihalno-trobilne aranžmane, s čimer sta opazno razširila večplastnost skupnih skladb in obogatila njihov izzven. (v celoti!)
* Isso Bagayogoja zdaj že dodobra preverjeno štejemo med pomembne inovatorje v polju zahodnoafriške glasbe. Na svojem zadnjem, četrtem albumu »Mali Koura« nadaljuje z dograjevanjem svojega »elektro-mandinškega« zvoka. Tudi tako, da sta s francoskim producentom Yvesom Wernertom, s katerim sodeluje že vse od svojih začetkov v Bamaku, miksu tradicionalnih zahodnoafriških glasbil in sodobnih elektronskih prijemov dodala jazzovsko inficirane pihalno-trobilne aranžmane, s čimer sta opazno razširila večplastnost skupnih skladb in obogatila njihov zven.
Bogat in izrazno v tem kontekstu še vedno poseben album je bil zato po svojem izidu v lanskem letu upravičeno deležen precejšnje kritiške in medijske pozornosti, mnenja pa so se pričakovano delila med puristi in zagovorniki odprtosti zahodnoafriške glasbene produkcije. Predvsem pa se je kar nekaj mesecev uvrščal v same vrhove lestvic »svetovnih godb« in se tudi preko tega prebil do ušes dokaj obilne, v precejšnjem delu tudi za afriško popularno godbo netipične populacije poslušalcev. Jasno, saj gre tudi za izrecno plesno elektronsko godbo, zelo uporabno tudi v okoljih, kjer je delež afriških prispevkov običajno manjšinski. Skratka: kar nekaj razlogov je, zaradi katerih si zasluži pozorno poslušanje.
Issa bagayogo je kot komet opozoril nase leta 2000 z albumom »Sya«, ki mu ga je posnel in zmiksal Yves Wernert v zdaj že legendarnem studiu Bologan v Bamaku. Pozornosti je bil seveda deležen ravno zaradi svojega odločnega uvajanja elektronskih in studijskih možnosti v sicer s tradicionalnimi glasbili proizvedeno glasbo. Torej, spočetjem, ki v takšnih razsežnostih tedaj ravno ni bilo pogosto. Kora, ngoni, kamale n'goni in akustična kitara so se preko elektrificiranih instrumentov, sintetičnih ritmov, studijsko proizvedenih ali mutiranih zvočnih obrazcev, elekronskih prijemov in studijskih učinkov utapljali v omamnih plesnih vragolijah. Vsi poznejši albumi so v resnici dokaj dosledno razvijanje in nadgrajevanje avtorskega modela, ki ga je vzpostavil že s prvencem. Pravzaprav z naslednjima albumoma »Timbuktu« in »Tassoumakan« ni stopil iz njegovega okvira, zato pa prefinjeno, v podrobnosti seciral in razvijal njegove potenciale. Tako ne čudi, da je za številne, ki spremljajo njegovo ustvarjanje, album »Mali koura«, s katerim se ukvarjamo tokrat, njegovo najbolj zrelo del. A jih je tudi kar nekaj, ki so z njim nezadovoljni, saj menijo, da se na njem že preveč ponavlja, ter da je zato dolgočasen in neprepričljiv. Tudi prav. Res je, da morda vsebini albuma manjka intenzivnejša dramaturgija, morda večja raznolikost skladb in tudi njihova večja notranja dinamika. A po drugi strani je takšna »kul« drža, nekoliko počasen, ležeren potek dogajanja, postopno zlaganje posameznih elementov skladb v celoto, ena bistvenih značilnosti njegovega ustvarjalnega postopka. Česa drugega pa albumu tega tipa in vsebine z mojstrsko izvedo in produkcijo pač ne moremo očitati.
Kot že na prejšnjih albumih je »Techno Issa« - kot ga poznajo v domovini - tudi za tega zbral lepo število uglednih sodelavcev. Na eni strani so tu seveda zahodnoafriški godci. Posebej opazen je prispevek Mame Sissokoja, ki je bil med drugim tudi kitarist v zasedbah Alija Farke Toureja in je z Isso sodeloval že na prejšnjih albumih, odlično pa obvlada tudi različice n'gonija. Omeniti velja tudi sodelovanje Zoumane Tereteja, cenjenega, a premalo poznanega mojstra igranja na sokou, vrsto arhaičnih gosli. Na koro igra Sheriff Soumano. Madou Diallo igra na tradicionalno piščal, Adama Diarra in Alou Traore sta tolkalca. Pamela Mapaha je prispevala ženski vokal. A še pomembnejši delež od omenjenih imata oba studijska sodelavca Yves Wermert in Gael Le Billan. Poleg snemanja, aranžmajev, produkcije, programiranja in podobnega sta prispevala tudi igro na posamezne instrumente, za bas, kitare, klaviature, saksofon, harmonika, sintetizator zvoka, pa spremljevalne vokale in še kaj. Posnetki so najprej nastajali v Bamaku, tako v mobilnem studiu kot v studiu Bologan, od januarja do marca 2007, potem pa so se selili v Francijo, kjer so jih v studiu v Nancyju poleti istega leta obdelali in pripravili za izid. Album je, kot že rečeno, izšel lani sredi leta pri založbi Six Degrees Records. In začel svojo zelo uspešno planetarno pot.
