Glasba> Razširjamo obzorja

SUN RA: Piano Recital- Teatro la Fenice, Venezia (Leo Records, 2003)
Nedelja, 9. 8. 2009

avtor/ica: zoranp

Zoran Pistotnik vam predstavlja enega redkejših solističnih klavirskih recitalov saturnijana Sun Raja, koncertni posnetek iz sedemdesetih iz Benetk, na katerem Sun Ra obhodi srčiko bluesa in njegovega obrobja, vse do osvobojenih ozemelj svobodnjaškega jazza. Plošča je izšla v seriji Golden Years Of New Jazz in predstavlja pomemben delček razvejanega ustvarjalnega kozmosa legendarnega pianista in skladatelja ... (v celoti!)

* Tokrat vam obzorij seveda ne bomo razširjali z obnavljanjem obilne, šest desetletij trajajoče glasbene kariere ter z njo povezane življenjske poti Sun Raja, zagotovo enega glasbenih velikanov in največjih posebnežev 20. stoletja. Tak poskus bi bil povsem nedostojen. Zato ne bomo dolgovezili, vseeno pa navržimo, da v šest desetletij trajajoči glasbeni karieri Sun Raja ni prav ničesar mogoče imeti za normalno. Pa se nam za dokaz o tej ugotovitvi niti ni treba zatekati k njegovi za mnoge še danes nenavadni glasbi. O tem pričajo že celo najbolj preverljivi podatki. Posnel je vsaj 200 albumov; čeprav nihče ne ve čisto zares, koliko jih je izšlo že za časa njegovega življenja, in koliko jih bo iz njegove bogate zapuščine še izšlo - poleg po 30. maju 1993, ko je zapustil ta planet, pa do danes že izdanih.

Koncertno je večkrat prepotoval ves svet, in posebej je bil cenjen v Evropi, kjer je v zadnjih dveh desetletjih izšlo precej diskografskih dokumentov prav s posnetki njegovih evropskih nastopov. Sicer pa je bil izjemen pianist ter hkrati pionir pri uporabi elektronskih klaviatur in drugih pripomočkov, pa tudi eden izmed prvih, ki je v jazzovsko zasnovano orkestrsko igro vpeljal kolektivno improvizacijo, multiinstrumentalizem sodelujočih, ljudska glasbila in množično orkestrsko uporabo raznolikih tolkal; tudi takšnih, lastne izdelave. In bil je med prvimi glasbeniki še pri mnogo čem.

Njegovo delo z Arkestrom v različnih dodatnih poimenovanjih seveda zavzema obilnejši kos njegove glasbene zapuščine in s tem tudi diskografije. Zato smo ga tudi na teh radijskih valovih srečevali predvsem v tej kombinaciji. Na njegovi ustvarjalni poti pa je bilo neprimerljivo manj solističnih koncertnih turnej, ki bi ga prinesle tudi v Evropo in ki bi ostale potem dokumentirane vsaj s kakšnim koncertnim posnetkom, javno dostopnim s pomočjo nosilcev zvoka. Sicer je res, da si je doma, že v Čikagu in pozneje v New Yorku, ves čas svojega glasbenega delovanja občasno privoščil takšne intimistične eskapade v solistične recitale, na katerih se je sam soočal z jazzovsko klasiko ter preverjal lastna dela, ki jih je sicer slej ko prej predstavil tudi z Arkestrom. Nekaj teh je bilo sicer zapisanih že v vinil, a ti posnetki so bili v tistem času težje dostopni, saj so te že tako redke vinilke v veliki večini izšle v zelo omejeni nakladi pri njegovi hišni založbi Saturn Records. A kakšna se je znašla tudi v fonoteki tega radia in tako tole ne bo prvo srečanje s Sun Rajem -solistom.
Posnetek, ki ga vsebuje album z naslovom »Piano Recital: Teatro La Fenice, Venezia«, ki je izšel pri Leo Records v Londonu leta 2003, je nastal med Rajevo evropsko turnejo novembra 1977. Posnel ga je neznanec 24. omenjenega meseca in leta v Benetkah. Torej v naši neposredni bližini, ter v času, ko smo v teh krajih prav s pomočjo tega radia njegovo glasbo pravzaprav šele začeli dodobra spoznavati. Sam žal za ta koncert nisem vedel in se ga tako nisem udeležil, čeprav smo v tistem času »erešovci« in še kdo drug že spremljali jazzovsko dogajanje v tujini ter kar obilno obiskovali tamkajšnje koncerte in festivale, prav v sosednji Italiji pa smo tudi nakupili opazen del tovrstnih jazzovskih plošč, ki so končale v radijski fonoteki. Tudi poznam ne nikogar iz teh krajev, ki je bil takrat tam.

Hkrati pa je bilo to obdobje, ko je Sun Ra dosegal svoje ustvarjalne vrhunce. Bilo je to njegovo »zlato ustvarjalno obdobje«, ki je trajalo nekje od sredine 70. do sredine 80. let prejšnjega stoletja, in v katerem so se nepozabno zlili njegov avtorski radikalizem, instrumentalni eksperiment in kozmični koncept z njegovo rekapitulacijo jazzovske zgodovine. V tem obdobju smo ga prvič in potem še enkrat gostili tudi na tukajšnjih koncertnih odrih. Zato je po svoje še toliko bolj zanimivo, da je v ta okvir umestil takšno asketsko vrnitev zgolj h klavirju, saj se je istočasno z Arkestrom obilno predajal uporabi elektrificiranih klaviatur, sintetiziranim zvokom, elektronsko proizvedenim učinkom. Torej: kopica razlogov, ki vzbujajo pozornost in usmerjajo k spoznanju, da imamo opraviti s pomembnim dokumentom.

Ker imamo tokrat opraviti s še enim njegovih koncertnim posnetkom, ga bomo seveda njegovemu osnovnemu značaju ustrezno predvajali v enem kosu. Torej bo to redka ura Rajevega pianizma. Od začetne »Free Improvisation«, ki se bo nadaljevala v njegovo avtorsko stališče s preprosto zgovornim naslovom »Blues«, preko njegovih klasik »Love in Outer Space« in »Outer Space Inc.«, ter venčka priredb jazzovskih standardov »Take the »A« Train«, »St. Louis Blues« in »Penthouse Serenade«, do še ene njegovih značilnih kompozicij »Agel Race«, po kateri se potem koncertni lok prevesi v zelo dolg, impozanten iztek z drugo »Free Improvisation« (pospremljeno z evforičnim aplavzom občinstva!), pa s priredbo »Honeysuckle Rose« in z zaključno dvojno Rajevo kozmično himno »Friendly Galaxy/ Spontaneous Simplicity«. Zares žlahten dokument, ki je tudi sicer izšel v omejeni nakladi 1500 izvodov, namenjenih glasbenim sladokuscem.

pripravil Zoran Pistotnik

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=20098