Glasba> Tolpa bumov

EMINEM: Relapse (Aftermath/ Interscope, 2009) (ponovitev 21. 8. '09 ob 00.30)
Petek, 14. 8. 2009

avtor/ica: Boris V.

Boris Vasev grize novo ploščo 'vedno manj kontroverznega' Eminema ... (v celoti!)

Eminem - Relapse (Interscope, 2009)

Eminem, oziroma Marshall Mathers - kot mu piše v potnem listu - se je vrnil na svetovne glasbene lestvice s svojo šesto studijsko ploščo naslovljeno Relapse, ki je šele po petih letih nasledila njegov prejšnji izdelek Encore. Izraz glasbene lestvice uporabljamo zato, ker tja ta plata tudi najbolj sodi. Njegovih zadnjih nekaj plošč avtor pričujočega teksta ne pozna dobro, odločitev o neukvarjanju z Eminemovim delom pa se ob poslušanju Relapsa izkaže za dokaj pravilno. Razlog za to se verjetno prej kot v Eminemu samem skriva v ljudeh, ki ga obkrožajo.

Skozi svojo kariero je Eminem večkrat dokazal, da je zelo spreten MC, ki vsekakor prekaša veliko večino rap izvajalcev, ki se kopičijo po radijskih frekvencah in televizijskih kanalih. Prekaša jih tako v strukturiranju verzov, izmišljanju novih načinov skladanja rim kot nenazadnje v humorju in izbiranju izrazov, ki se povprečnemu odjemalcu tovrstne glasbe zdijo nenavadni. Tako Eminem nedvomno izstopa v spektru mainstream rapa, zatakne pa se pri malce zahtevnejšem ušesu. Prav od standardov, ki se razlikujejo od osebe do osebe, pa je odvisno, kaj pomeni »dober rap«.

Če se od raperja pričakuje nenadjebivo nizanje rim in sposobnost iskanja le-teh tam, kjer tega ne bi pričakovali, ali zvočnost izbranih besed in dober flow, je Eminem pravi naslov. Isto velja, če se v tekstih išče kaj več od mrcvarjenja časa s hvalisanjem o lastnih verbalnih sposobnostih. A čeprav je Eminem na obeh točkah zelo kvaliteten, ostaja - vsaj avtorju teh vrstic - nekakšen čuden priokus ob poslušanju njegovih komadov. Na plošči Relapse je zopet dokazal sposobnost večzložne rime nizati tako rekoč v neskočnost, saj zna z izbiro in izgovorjavo besed rimati tudi tiste »nerimljive«. Tokrat je s tem nemara celo pretiraval, saj zveni, kot da je rime celo predoziral. To terja davek pri razumevanju besedil, za kar v bistvu treba hkrati brati tekst, to pa gotovo velja tudi za poslušalce, ki jim je angleščina materni jezik.

Glede na to, da se je v času daljše odsotnosti Eminem veliko ukvarjal z uporabo raznih zdravil v neprave namene, oziroma je bil odvisen od raznih uspaval in ostalih tablet, je normalno in hvalevredno, da se na zadnji plati precej ukvarja s tem obdobjem svojega življenja. Vendar kritiki spet pretiravajo s hvalospevi, zaradi katerih bi ob nepoznavanju njegovih komadov človek pomislil, da je Eminem že pravi psihoterapevt z doktoratom na temo zlorabe drog in njihovem vplivu na človeško psiho. V bistvu se te teme resno in docela loti v le nekaj komadih. Tako zagotovo izstopa »My Mom«, v katerem na svoj način podrobno opiše zlorabo tablet pri svoji materi, kar naj bi bilo krivo, da je postal odvisnež od teh kemijskih substanc tudi sam. V tem smislu sta dobra tudi komada »Deja vu« in »Beautiful«, saj v obeh prepričljivo posreduje slike iz svoje nekdanje realnosti.

Vendar se tekstualni presežki tukaj tudi končajo. Ostali komadi so namenjeni fantaziranju o masakriranju teles, pohabljanju svojih sorodnikov, posiljevanju slavnih ameriških TV zvezdnic in ostalih nečednosti. To ni samo po sebi sicer nič slabega, smisel takšnih komadov pa ostaja skrivnost. Tukaj pridemo do poante iz uvoda, češ da je Eminem žrtev svoje okolice. To očitno sestavljajo osebe s srednješolsko mentaliteto, kar dokazuje tudi Eminemov varuh in glasbeni mentor Dr. Dre, ki v svojih dveh pojavljanjih na plati kot MC spet govoriči nekaj o svoji nekdanji skupini N.W.A. pa o pohanju trave, pitju dragih žganih pijač in družbi lepih žensk. Eminem je gotovo sposoben koherentnejših komadov, to je dokazal s starimi komadi kot so »Stan«, »Rock Bottom« in podobno, vendar ga za kaj takega ekipa očitno ne stimulira dovolj. Si to, s komer se družiš, bi lahko rekli.

Za vse beate - razen pri komadu »Beautiful«, ki ga je naredil Eminem sam - je poskrbel Dr. Dre. Cela plošča v precejšnji meri zveni mehko, modno, všečno za vse, ki želijo ob rapu tudi plesati, oziroma se zibajoče gibati po klubu. Klasičen pristop torej, ki naj bi zagotavljal prodajno uspešnost, kar se je v tem primeru spet potrdilo. Eminemu lahko s stilskega vidika očitamo bore malo, več materiala za kritiko se najde pri ocenjevanju njegovega dela ob višje postavljenih standardih, še posebej glede besedil. Naštevanje sto različnih tablet in načinov, kako nekoga razkosati, kljub super flowu za poslušalce tega radia verjetno ne bo dovolj.

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=20108