Glasba> Tolpa bumov

PLANETARY ASSAULT SYSTEMS: Temporary Suspension (Ostgut Ton, 2009) (ponovitev 15.9. '09 ob 00.30)
Torek, 8. 9. 2009

avtor/ica: goran

Britanski pionir klubske elektronske glasbe Luke Slater pod svojim razvpitim psevdonimom Planetary Assault Systems znova ponuja vrhunski, udarni minimalistični techno, s katerim naravnost osmeši najrazličnejše sodobne brezkarakterne in pomehkužene klubske muzike. (v celoti!)

*Pri recenzijah elektronskih plošč prednost običajno dobivajo tiste z ne povsem plesnim poreklom. Te so pač bolj zanimive za poslušanje v domačem fotelju, medtem ko so techno, house in njima sorodni odvodi po definiciji namenjeni predvsem brušenju klubskih podijev. A ko se plesa željnemu ljubitelju tovrstnih vsebin zahoče preveriti kako te funkcionirajo v klubskem kontekstu, ga tam pričaka svojevrsten paradoks. Ob glasbi, ki danes velja za plesno si namreč - z nekaj svetlimi izjemami - uspe razgibati le gležnje, členke, ali v najboljšem primeru vrat.

V suhoparnih, pomehkuženih ritmih ni več karakterja in ostrine, ki sta zaznamovala techno glasbo devetdesetih, partyji pa so postali le medel odsev nekdanjega plesnega razvrata. Morda se to sliši precej posplošeno, nemara celo nostalgično ali prenapihnjeno, a dejstva, da je bilo včasih v klubih precej lažje pospešiti srčni utrip, ni moč zanemariti. Seveda tudi danes obstaja nekaj izjem, a največkrat so to cenjeni producenti starejšega porekla.

Eden teh je tudi Britanec Luke Slater, ki prav letos beleži dvajseto obletnico izida svojega prvega singla. Prve glasbene korake je kot DJ delal na takrat nastajajoči acid house sceni, britanskemu odgovoru oziroma nadgradnji dogajanja v Chicagu in Detroitu. Pod svojim najbolj znanim in vplivnim psevdonimom Planetary Assault Systems je že v prvi polovici devetdesetih začel ustvarjati ostro, puristično techno glasbo, s katero je postavil nekakšen mejnik britanskemu technu. Zadnjih petnajst let s številnimi psevdonimi prevprašuje široko paleto elektronskih izrazov, pri katerih je vedno poudarjena intenzivnost. Bodisi izpostavljena ali prikrita, tudi takrat ko Slater glasbo zapakira v pop format. Seveda še zdaleč ni vse, česar se loti, presežek, toda tisto, kar naredi dobro, je ponavadi vrhunsko. Enako velja tudi za nov, po sedmih letih prvi objavljeni album ‘Temporary Suspension'. Vseh deset nanj umeščenih skladb je sicer izjemnih, tiste, ki izstopajo, pa mirno postavimo ob bok najbolj zanimivim techno dosežkom v zadnjih letih.

Občutek, da je sodoben techno zašel na neko čudno stranpot, se ponovno krepi tudi ob izidu novega Slaterjevega albuma. Pozornost, ki jo je ta dvignil, sicer v dobršni meri lahko pripišemo britančevemu renomeju, a po drugi strani so album obravnavali tudi mediji, ki jih zanima le glasba kot taka. Zdi se, da je Slaterju s ‘Temporary Suspension' smernice techno glasbe iz devetdesetih uspelo sestaviti v neko bolj smiselno in predvsem bolj zanimivo nadgradnjo. Izogne se praznosti obstoječih trendov. Izjemno dinamičen scenosled plošče se spogleduje z oldschool raverstvom Joeya Beltrama, industrijskimi fankijadami Steva Stolla, atmosferičnostjo Jeffa Millsa in Surgeonovim razbijaštvom. A vsa ta spogledovanja Slater spretno poveže v neko sebi lastno estetiko, v kateri še naprej izpostavlja intenzivnost. Tudi takrat, ko v okleščeno sosledje postavi le šum. Glasba je v prvi vrsti resda namenjena klubskemu kontekstu, a obenem se v njej ves čas odpirajo trenutki, zanimivi tudi za aktivno poslušanje. Izrazito minimalistična, intenzivna repeticija skozi komaj zaznavna nihanja po hrbtenjači sprehaja mravljince, ob umetelnem »groovu« in s poštenim odmerkom ekstazija, pa se (nostalgik) iste sekvence bržkone ne bi naveličal niti po preplesanih dveh dneh. Najbrž tudi zato, ker bi se mu ob mehki repeticji možgani v tem času skrčili v velikost grahovega zrna.

Sledilci sodobnih (nezanimivih) techno smernic bi Slaterju lahko očitali preveč spogledovanja s preteklostjo. Deloma to morda celo drži, vendar pa album ‘Temporary Suspension' kljub temu pomeni velik korak naprej. Predvsem pa se zdi, da techno glasba v devetdesetih še zdaleč ni izkoristila svojega potenciala, in morda je že čas, da producenti navdih ponovno poiščejo v preteklosti.

pripravil Goran Kompoš

 

 

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=20347