Zvočna zgodba, ki je zapisana v album, s katerim vam tokrat razširjamo glasbena obzorja, dokumentira drugo pomembno obdobje v kongoleški popularni godbi. To je obdobje, ki se je začelo s prvo večjo krizo v tamkajšnji glasbeni produkciji, nadaljevalo pa z uveljavitvijo kongoleške rumbe najprej na pan afriškem, ter nato na planetarnem prizorišču, v njeni transformaciji v sodobnejši, glasbeni izraz, ki ga poznamo predvsem z nazivom soukous, ter s prodorom glasbenikov druge generacije v ospredje dogajanja. V zgodovini kongoleške popularne godbe je bilo obdobje poznih 70. in zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja še posebej nemirno. To so bila leta, ko so mnogi, še posebej mlajši glasbeniki iz obeh Kongov - Republike Kongo z Brazzavilleom in tedanjega Zaira, danes Demokratične republike Kongo s Kinshaso - zaradi neugodnih domačih razmer, ki niso omogočali uveljavitev, zapuščali domovino ter poskušali nadaljevati svoje ustvarjalne kariere v drugih afriških državah, od koder so nekateri odhajali naprej v Evropo in v Ameriko. Z njimi je šla značilna kongoleška rumba, ki je povsod naletela na zelo odzivno občinstvo. Toda hkrati se je njihova glasba spreminjala v sozvočju z okoljem, v katerem so delovali. Jasno, srečevanje drugačnih glasbenih stilov jih je navdihovalo, želeli so si širiti svoje ustvarjalne pristope, in izkoristiti nove tehnološke možnosti, ki so se jim ponujale še posebej v Evropi in v Ameriki. Njihova glasba je sicer ostajala kongoleška, a je hkrati postajala več kot samo rumba.

Ti emigranti so bili tedaj večinoma šele glasbeni popotniki in še ne glasbene zvezde. Uveljavili so se šele v tujini. Res pa je, da sta bila med njimi tudi dva pionirja, ki sta, ko sta se odločila za emigracijo, v domovini že pustila za sabo množico navdušenih fenov. To sta bila Sam Mangwana in Nyboma Mwan'dido. Prvi je leta 1978 šel v tujino Mangwana, s sabo pa je odpeljal skupino vrhunskih glasbenikov, imenovano African All Stars. Področje njegovih glasbenih operacij je postala Zahodna Afrika, kjer je obilno nastopal in snemal skladbe, ki so postale hiti po vsem kontinentu. To mu je omogočilo obilen nabor sodelujočih glasbenikov, povzročilo pa tudi notranja nesoglasja v orkestru. Predvsem pri ambicioznejših glasbenikih. Eno takšnih se je končalo tako, da jih je nekaj pustil na čakanju v Lomeju v Togu, medtem ko je s preostankom African All Stars odšel nastopat v Abidjan na Slonokoščeno obalo. Čakanje je bilo predolgo, čakajočim je dalo misliti, odločitev je padla. Bobnar Ringo Moya ter kitarista Dizzy Mandjeku in Lokassa Ya Mbonga so se dogovorili z lokalnim togoleškim impresariom, da bodo nekaj časa vsako noč nastopali v najboljšem klubu v Lomeju. Za to pa je bil potreben kompleten bend. Instrumentalno so ga že lahko napolnili z lokalnimi glasbeniki, ampak pevec je moral biti pravi. Poklicali so v Kinshaso, plačali polet v Lome in avgusta 1979 se jim je tam pridružil Nyboma.

Ko je Nyboma avgusta 1979 priletel v Lome, je imel za sabo že deset let dokaj uspešne kariere. Začel je s 16 leti, že naslednje leto pa je pel z enim takrat najbolj vročih bendov v Kinshasi - z Negro Succes. Potem se je selil med različnimi skupinami, bil proglašen za najboljšega zairskega pevca leta 1972, poskusil z lastnimi zasedbami, z eno izmed njih Lipwa Lipwa pa je posnel velik hit z naslovom »Kamalé«; poimenovanje, ki izhaja iz lokalne izreke francoske besede »camarade«, »kamerad«. Na tej osnovi je leta 1975 ustanovil svoj prvi zares uspešen bend Les Kamalé, z njim začel nastopati tudi izven domovine, med drugim je bil z njim tudi v Nigeriji, ter postajal popularen po afriškem kontinentu. Hkrati je bil vedno bolj nezadovoljen s stanjem na domačem prizorišču, zelo pa mu je bila všeč glasba, ki jo je slišal v Lagosu in drugje po Zahodni Afriki. V takšnih okoliščinah je prišel klic iz Lomeja od ostanka Mangwanovih African All Stars ob pravem trenutku.

Dobro leto sta po Zahodni Afriki križarila dva orkestra African All Stars; eden s Samom Mangwano, drugi pa z Nybomo. Leta 1981 pa se je Nyboma odločil - še vedno v Lomeju - da je čas, da posnamejo album. Najprej je k sodelovanju povabil še dva odlična glasbenika - kitarista Dallyja Kimokoja, ki je z njim sodeloval že v skupini Les Kamalé, in tedaj še aktualnega basista Sama Mangwane Bopola Mansiamina - potem pa je skupino poimenoval Kamalé Dynamique. Posneli so album »Doublé Doublé«, ki je začel njihovo zvezdniško obdobje. Sodelovanje je trajalo tam nekje do leta 1985 ter se nato nadaljevalo v Parizu z uspešnimi samostojnimi karierami večine sodelujočih, pa tudi s poznejšimi skupnimi zvezdniškimi projekti nekaterih izmed njih, kot so bili v 90. letih Les Quatres Etoiles, po letu 2000 pa Kekelé. Osnova vsega tega poznejšega početja pa je bila narejena leta 1981 v Lomeju z eksplozivno mešanico kongoleške rumbe z zahodnoafriškim highlife-om, kamerunsko makoso, karibskim zoukom in - ameriškim diskom. Mešanico, ki so jo najprej imenovali rumba rock, pa congobeat in na koncu soukous. Dve leti po izidu je album »Doublé Doublé« doživel ponatis v Franciji in Angliji (za založbo Tangent), kmalu nato tudi v ZDA in Kanadi (za založbo Rounder). Tako je bil ena prvih kongoleških plošč, ki je bila hkrati na voljo evropskemu, ameriškemu in afriškemu občinstvu.

Leta 1984, ko je album »Doublé Doublé« Nybome in njegovih Kamalé Dynamique navduševal ameriško občinstvo, so sami imeli za sabo že dva novejša. Leta 1982 je v praktično enakem aranžmaju, še vedno v Lomeju in z minimalnimi spremembami zasedbe izšel album »DéDé«, leto kasneje pa so album »Pepe« že posneli v Parizu, v legendarnem studiu Pathe Marconi. S tem se je začelo Nybomino dolgoletno prebivanje na pariškem prizorišču, kjer je dokončno naredil svojo mednarodno glasbeno kariero. Leta 1984 so tam kot skupina posneli še album »Coeur a coeur«, to obdobje v karieri Nybome pa se konča leta 1985. Takrat je že precej spremenjena zasedba, v kateri pa so bili še vedno ključni člani Kamalé Dynamique, okrepil pa jo je poznejši soukous zvezdnik - pevec Kanda Bongo Man - posnela album, ki pa je z naslovom »Bandona« izšel samo še z Nybominim podpisom.

pripravil Zoran Pistotnik