Glasba> RŠ recenzija

Pole, Wordsound !!!
Nedelja, 27. 9. 2009

avtor/ica: goran

Goran Kompoš recenzira nastope ekipe Wordsounda (Sensational, Spectre, Mentol Nomad) in vrnitev Stefana Betkeja (Pole) ... (v celoti!)

Ko se je pred nekaj meseci razvedelo, da se v podalpju obeta koncert legendarnega hip hopnika Princa Paula smo številni privrženci oldschool rapa zastrigli z ušesi. Med njimi nas je bilo tudi mnogo takih, ki do Paula gojimo simpatije vsled njegovega sodelovanja s kultno brooklynško založbo Wordsound, zato nam je utrip še pospešil ob napovedi prihoda dveh osrednjih wordsoundovcev, Spectra in Sensationala. Žal se je pozneje izkazalo, da se oba koncerta kanita zgoditi na isti dan a na različnih lokacijah, kar je pomenilo, da bo potrebno izbirati. Za privržence samosvojega rapa odločitev najbrž ni bila pretežka. Sensational se je v dvajsetih letih glasbene kariere pač dokazal kot eden reperjev z najbolj prepoznavno lastno estetiko, zato se je obisk Kina Šiška zdela logična izbira.

Očitno pa nas ni mnogo delilo enakega mnenja. Še en wordsoundovec, Mentol Nomad, ki mu je pripadel uvodni nastop, je svoj set namreč nastavil pred takrat še povsem prazno veliko dvorano. V ninja opravi se je s svojo zmešanko hiphopa, elektronike, duba in ambientalne glasbe infiltriral v prepoznaven brooklynški illbient značilen za devetdeseta leta minulega stoletja, ki ga je tokrat priložnostno izvrstno nadgradil s klišejskimi vzhodnjaškimi melodičnimi linijami. Na to, da po novem biva in navdih išče v deželi vzhajajočega sonca je dal vedeti tudi z video projekcijo japonskega borilnega filma, a stilsko je vendarle ostal pri izraznosti po kateri ga poznamo z založbe Wordsound. Torej počasnih, na apokaliptično melodiko naloženih downtempo ritmih, s katerimi je nadgrajeval bogato atmosfero. Žal ga je za gramofoni kar nekoliko prehitro zamenjal Wordsoundov šef Spectre, ki je postregel s svojo različico illbienta. Za razliko od svojega predhodnika je set sestavil iz izdelanih skladb, ki jih je sporadično nadgrajeval s scratcherskimi vložki in efektiranim pozivanjem zbranih k rajanju, vendar pa množici kljub odzivu, v veliki dvorani pač ni uspelo dvigniti vzdušja. To pa ni bil najboljši obet pred nastopom Sensationala, saj reperji njegovega kova motivacijo bržkone v veliki meri črpajo prav v odzivu publike.

Sensational je s strani konvencionalne hip hop publike močno spregledan reper, a ni bilo vedno tako. Konec osemdesetih se je z Jungle Brothers dvignil med tisti čas najzanimivejše ustvarjalce, vendar pa ga je vpletanje Warner Brosovih veljakov v kreativni proces oddaljilo od mainstream dogajanja. Na sceno se je vrnil sredi devetdesetih, ko je za založbo Wordsound posnel solistični prvenec 'Loaded With Power', s katerim je po mnenju nekaterih medijev postavil enega najbolj drznih hip hop dosežkov tistega desetletja. Surova produkcija in njegov značilen flow, ki ves čas meji na freestyle, sta rap vrnila k njegovim koreninam, vendar pa je izrazita lo-fi estetika album oddaljila od sledilcev mainstreamovskega dogajanja. Pripomb so pogosto deležna tudi njegova besedila v katerih se že vso kariero loteva istih tem; ženske, denar, droga in seveda njegov stil ter on sam, ne nujno v tem vrstnem redu. A ta opazka s strani sledilcev »resnejše« rep struje, ki že tretje desetletje prisega na ene in iste zgodbe, seveda naleti na precej majava tla.

Med tem, ko bi vsa ta Sensationalova samohvala iz ust drugih reperjev bržkone privzdignila marsikatero obrv, on z imenitno pozo in suverenim besedičenjem skozi klišeje odpihne vsakršen sum o tem kdo je najboljši. Ker je njegov počen glas na ploščah vsled lo-fi produkcije običajno še dodatno razžrt, ga pri nastopanju obarva s podlagami. Te mu je tokrat vrtel Spectre, repertoar pa je bil deloma sestavljen iz nekaterih Sensationalovih starejših skladb, večji del pa je bil material z njune nove, prve skupne plošče ‘Acid & Bass’, ki naj bi luč dneva ugledala v teh dneh. V okleščeni, surovi formi se nekoliko oddaljita od svojih siceršnjih stilov in navdih poiščeta v izvornih reparskih idejah. Beat in vokal na podlagi njunega dolgoletnega druženja delujeta kot eno in kaj lahko se zgodi, da se bosta s tem početjem bolj prikupila tudi pravovernim hiphoperjem. Po petkovem koncertu je pravzaprav nerazumljivo zakaj ju tej tako radi spregledajo. Če na ploščah njuna produkcija morda res nagovarja predvsem poslušalce odprtih ušes, pa v koncertnem kontekstu servirata rep v njegovi najbolj čisti obliki. Le s to razliko, da Sensational raje kot o klavrnem uličnem življenju, pač navrže lepo besedo na svoj račun. Čeprav je Wordsound svoje največje uspehe zabeležil v devetdesetih, so vsi trije protagonisti dali vedeti, da njihova različica hiphopa prav uspešno funkcionira tudi danes, pri čemer pa ima najbrž nekaj zaslug tudi razmeroma nepretresljiva sodobna produkcija.

Za ekipo Wourdsounda, je na oder Kina Šiška stopil nemški dubovski elektrončkar Stefan Betke alias Pole, ki je pred dvema letoma na Kersnikovi odvrtel precej povprečen, klišejski set dubovskega techna. Tokrat je stvar že uvodoma postavil na trši in predvsem hitrejši techno ritem, ki je nekje v sredini sicer zvodenel v elektronskih dubovskih nastavkih, a v zaključku z materialom z odličnega ploščka ‘Steingarten’ poiskal všečen vrhunec. Betke je prepoznavne sekvence tu suvereno navijačil v še bolj repetitiven, plesen groove, dasiravno je podobno kot pri njegovih predhodnikih ponovno izostala prepotrebna atmosfera, ki bi tovrstne dogodke zlahka povzdignila v vrhunec. Octex je kot zadnji svoj nov audiovizualni set tako predstavil le nekaj deset glavam, a za razliko izpred dveh let, ko je močno presegel Betkeja, tokrat ni deloval najbolj prepričljivo. Glasba se je izlila v že prevečkrat slišanih atmosferičnih odvodih zgnetenih v abstraktno, neosredotočeno sosledje. Morda gre vzrok deloma iskati tudi v zvočnem sistemu, ki je razpacal base, a vendar bi od Octexa pričakovali nekoliko bolj domišljeno ukrivljanje zvoka, dasiravno je pohvale vredno tudi dejstvo, da se je izognil morebitnim dubstepovskim klišejem.

Kino Šiška je v petek postregel s petimi zanimivimi ustvarjalci, ki bi ob primerni podpori občinstva bržkone postregli še s kakšnim presežkom več. Upati gre, da je bil tokratni manjši obisk le osamljen primer ter, da nova dvorana ne bo postala pribežališče le za rockovske koncerte. Nenazadnje smo o aktualnih nerockovskih vsebinah, ki so za to jesen še napovedane v Šiški, doslej lahko le po tihem upali.

Da je Sensationalov stil »one of a kind« se je v petek prepričal Goran Kompoš.

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=20563