Glasba> Tolpa bumov

Julien Loquet alias Dorine Muraille ponudi enega najbolj svojskih in originalnih posegov v digitalno-organsko okolje daleč na okoli.
Nikoli namreč ne bi pomislil, da prihaja iz Francije, saj svoje vplive vleče predvsem iz zapuščine takih kultov, kot so Stockhausen, Xenakis, To Rococo Rot, Fennesz in nenazadnje Markus Popp - bolj znan po delu v Oval. Loquet se namreč podreja idejam strukturalizma, žrtvuje zvezanost in jasnost za sintetiziran naturalizem ter izkoristi polne potenciale konkretne muzike in minimalizma za potrditev lastnih konceptov. Nimamo namreč opravka s klasično strukturo, tempom in zgradbo komadov, temveč se na vsakem koraku srečamo z rušenjem osnovnih pravil, urejenim kaosom razpadajočih detajlov in na prvi posluh težko razumljivo logiko podajanja čustev in razpoloženjskih stanj. Vedno znova pa se lahko tudi vprašamo, kako dojemamo čas in prostor. In tudi sam ne vem, kam naj ga žanrsko uvrstim, saj se ne morem šteti med tiste navdušence, ki projekt Dorine Muraille mečejo v koš halucinogenega in poetičnega lap-top folka.

Tolpa bumov,
nedelja 6.7., 19h:
DORINE MURAILLE - Mani (Fat Cat, 2003)

Julien Loquet alias Dorine Muraille ponudi enega najbolj svojskih in originalnih posegov v digitalno-organsko okolje daleč na okoli. Nikoli namreč ne bi pomislil, da prihaja iz Francije, saj svoje vplive vleče predvsem iz zapuščine takih kultov, kot so Stockhausen, Xenakis, To Rococo Rot, Fennesz in nenazadnje Markus Popp - bolj znan po delu v Oval. Loquet se namreč podreja idejam strukturalizma, žrtvuje zvezanost in jasnost za sintetiziran naturalizem ter izkoristi polne potenciale konkretne muzike in minimalizma za potrditev lastnih konceptov. Nimamo namreč opravka s klasično strukturo, tempom in zgradbo komadov, temveč se na vsakem koraku srečamo z rušenjem osnovnih pravil, urejenim kaosom razpadajočih detajlov in na prvi posluh težko razumljivo logiko podajanja čustev in razpoloženjskih stanj. Vedno znova pa se lahko tudi vprašamo, kako dojemamo čas in prostor. In tudi sam ne vem, kam naj ga žanrsko uvrstim, saj se ne morem šteti med tiste navdušence, ki projekt Dorine Muraille mečejo v koš halucinogenega in poetičnega lap-top folka.

Pripravlja Danny.