CERAMIC DOG & ESTER BALINT, 27. 10. '09, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* Z 'Rokenrol!' je skrbnik Cankarjevih torkov povabil na oder člane skupine Ceramic Dog in smo sede zaploskali triu z gostjo, ki zase pravi, da je bend v pravem smislu besede - da vadijo, četudi nimajo kje nastopati.

Sic transit gloria Nove Yorkae - medtem, ko se je občinstvo nekoliko nejevoljno presedalo, ker je moralo čakati, da se konča recital Chicka Coree nadstropji niže, ker ni moglo na Ribotovem koncertu kaditi kot na Metelkovi ali v Križankah ali vsaj stoje poplesavati kot v KUDu ali v Kinu Šiška, veličina tipa Marc Ribot v domačem velemestu nima kje igrati. Zato se grejo rokenrol. In kaj pomeni rokenrol v rokah z vsemi žavbami premazanih mojstrov?

Da obvezni jazzovski liki, bluesovske kitarske bravure, skupinska improvizacija ter poliritmika in odprta harmoničnost nove muzike sežejo tudi po kamnito trdih motivih in valjajočih se plesnih odsekih. Zato so se nekateri nekoliko nostalgično spominjali lanskega nastopa tria v Puntiželi, kjer je sredi mestnega trga trgalo gate naključnim turistom, medtem ko so fani in lokalna deca migali z boki. A njegova svetost Cankarjev dom poganskega zviranja ne prepušča.

Nič zato. Če se je tudi šef Ribot sam zdel nekoliko nejevoljen zaradi vloge drugoligaša in občinstvo pozdravil z rahlo pikrim »How is Chick?«, je bilo vse lepo in prav ob od prvega takta naprej. Popravljam, bilo je tudi neprav in lepo. Na primer z elektroniko bobnarja Chesa Smitha nakazan dub, ko je basist Shahzad Ismaily uprizarjal kontrapunkt reggaeja z neskončno bolj pretanjeno dinamiko preden je šlo po maestrovem diktatu vse skupaj v tri krasne improvizirane. Nekatere skladbe so dajale vtis nedokončanih skic, ki jih zrelaksirani znanstveniki z lica mesta odpeljejo upoštevaje in uporabljaje faktor kaosa na varno distanco od izhodiščnega žanra. Tudi 'velvet undergroundski' šanson za tri frankofonska grla z nekonvencionalnimi bobnarskimi poudarki in tišinami se izteče v skoraj garažno topotanje dvotaktnega trabanta s kasetarjem. Orkestracija je zlahka prenesla težave Eszter Balint z jakostjo violine in klaviature, tudi v ključnih momentih, ko ji je dirigent hic et nunc naročil solažo. Njena prisotnost je, zdi se, deloma obrusila pankersko ostrino tudi pervertiranih glam-rockovskih prvin, ki preveva bendov prvi album, The Rise of Party Intellectuals. Poleg hendrixovsko-didlyjevskega kitaranja, fascinantnega že samega po sebi, so največjo presežno vrednost pridelale ritmične akrobacije do absurda enostavnih fraz hitrega tempa. Pa emuliranje magrebških zurlašev z basistovim moogom in Ribotovimi trilčki. Pa premišljeno procesiranje kitare. Pa itak vedno presunljiva Ribotovska harmoničnost in namenoma do meje šlampavosti hipertrofirana agresivnost ubiranja strun. Vse skupaj in posebej dozirano in tempirano tako, da se vabilu na zastonjski prigrizek in pivo nihče ni odzval pred koncem bisa z razšraufanim in sfriziranim poklonom ansamblu The Doors.

Pripravil Ivo Poderžaj