 Glasba> RŠ recenzijaPan Sonic!!!
Ponedeljek, 2. 11. 2009
avtor/ica: Tit Podobnik
Tit Podobnik recenzira nastop finske legendarne elektronske dvojice Pan Sonic (foto: Jurij Bizjak) v Kinu Šiška ... (v celoti!)
PAN SONIC, 31. 10. '09; Kino Šiška, Ljubljana
* Sobotni večer v Katedrali Kina Šiške je bil eden tistih, ki človeka nekoliko zmedejo. A ne s svojo nejasnostjo ali še huje, nedoslednostjo, temveč preprosto s skromnim obiskom dogodka, za katerega bi elektronski navdušenci naše dežele lahko pokazali nekaj več zanimanja. Kot kaže se tudi ime 'Pan Sonić, če ga denimo ne ovijemo v bolj transparenten in bleščeč okvir kakšnega urbanega festivala, pri nas enostavno ne prodaja. Kakorkoli že, vsled ravnokar omenjenega je takoj potrebno poudariti, da se edina kolikor toliko evidentna šibkost sobotnega koncerta skriva v kanček premajhni glasnosti, pa še tu gre zgolj za nianse in osebne preference. O slednjih pa seveda ne gre razpravljati.
Poslušalcem Radia Študent prav gotovo dobro znani Finski dvojec - nekoč bežno trojec – 'Pan Sonić, je tokrat prvič povsem samostojno zavzel kak oder v Ljubljani. Iskalca ter snovalca soničnih zvočnih krivulj sta sicer v svetu elektronske glasbe svojevrsten fenomen, saj bi ju težko zrinili v kakšen ozek kot. V njunem, skoraj dve desetletji dolgem vijačenju, je ob precej vibracijah moč začutiti tudi raznobarvne vplive, od techna, industriala in acid housea, pa vse do duba ter ambientalnih pokrajin. A vselej v ospredju ostaja surova, skoraj matematična zvočna struktura, ki pa je tokrat delovala presenetljivo življenjsko, celo organsko. Začela namreč nista s kakim neposrednim šusom, temveč sporadično, s potrpežljivim izrisevanjem vedno bolj intenzivnega tresenja večinoma po tleh sedečih obiskovalcev. Vizualna podoba trenutno zveneče krivulje je s svojo sugestijo morda botrovala še bolj razprostrti ter hkrati utirjeni izkušnji, saj je ob pogledu na platno v možganih zlahka zaigrala sestavljanka vidnega in slišnega. Tako je bila ob postopni avtomatizaciji potopitev v nezavedne strukture skorajda neizbežna, posamezne frekvence pa so znale zarezati vse do kosti.
Če smo na koncertih elektronske glasbe praviloma soočeni z v naprej pripravljenim ali zgolj malenkostno improviziranim gradivom, so pri Pan Sonic tudi studijski albumi povsem spontani ter s tem plod sprotnega manipuliranja vijakov. Nekaj podobnega, čeprav z občutkom za strukturo in dramaturgijo posameznih skladb, se je dogajalo tudi na sobotnem nastopu, čeprav primerjava zaradi same intenzitete zvoka morda ni najboljša. Tako je skozi distorzije, minimalizem in repeticijo prišla do izraza vsa njuna angažiranost na analognih napravah, ki sta jih vsaj po krivulji na platnu sodeč privedla do vseh skrajnosti. Ob tem ne gre pozabiti na njuno značilno ritmiziranje, s katerim kreativno zvenečo nadstavbo prizemljita, a hkrati tudi širita, saj z njo celota diši še bolj hipnotično. Za konec sta v zanosu svoje škatlice celo prijela v roke in jih dvoumno obračala, kar je v recenznentu za trenutek vzbudilo željo po njihovi destrukciji in potencialni nasladi nad zvočnim učinkom posledic takšnega dejanja. A k sreči je ostalo zgolj pri omenjenem, nekaj več kot uro in pol dolg koncert pa je spričo tovrstnega vzpodbujanja domišljije minil, kot bi trenil.
Redko se zgodi, da nek dogodek povsem upraviči pričakovanja ter jih obenem celo zmerno preseže. Tokrat pa gre kaj takega z ust prav zlahka in velika škoda je vsega praznega prostora, ki je v soboto moral resonirati sam. Če torej malo parafraziramo: koga nema, bez njega se sluša.
V Katedrali Kina Šiške je sedel in brnel Tit Podobnik.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=21029
|