 Kultura> Fine umetnostiTako se dela scena
Petek, 6. 11. 2009
avtor/ica: IdaH
Naslov razstave V 4380 dneh okoli sveta umetnosti je zabavna priredba naslova video dela Andreja Lupinca: V osmih minutah okoli sveta. Naslovu ne manjka tista prvotna ironija, ki sta jo v poimenovanje Šole za sodobno umetnost pri Zavodu SCCA vdahnili njeni ustanoviteljici Alenka Pirman in Lilijanja Stepančič. Daljnega leta 1997, ko je šola nastala, so bile razmere v svetu sodobne umetnosti hudo podhranjene.
Naslov razstave V 4380 dneh okoli sveta umetnosti je zabavna priredba naslova video dela Andreja Lupinca: V osmih minutah okoli sveta. Naslovu ne manjka tista prvotna ironija, ki sta jo v poimenovanje Šole za sodobno umetnost pri Zavodu SCCA vdahnili njeni ustanoviteljici Alenka Pirman in Lilijana Stepančič. Daljnega leta 1997, ko je šola nastala, so bile razmere v svetu sodobne umetnosti hudo podhranjene. Manjkala je namreč cela generacija mladih ljudi, ki bi bili sposobni brati in razumeti sodobno umetnost. Študij umetnostne zgodovine je svojo refleksijo zaključil nekje na začetku modernizma, tako da praktično ni bilo mladega kadra. Na Filo Faksu so stvari še vedno klavrno mizerne, a mislim, da ne rečem preveč, če izboljšanje razmer pripišem ravno izobraževalnemu programu Svet umetnosti pri Zavodu SCCA.
Na to šolo gledam z neko dobrikavo nostalgijo; upam, da ne bom zvenela preveč patetično, če rečem, da mi je ravno prestop praga te šole leta 2004 dejansko na stežaj odprl vrata v svet umetnosti. Spoznavali smo se z umetniki, kustosi, teoretiki, hodili na študijska potovanja po galerijah ... Tedaj sem dobila tudi nek občutek za galerijsko geografijo mesta; ta je še danes edina, ki me pri potovanjih zanima. V enoletnem tečaju so nam mentorji in ostali sodelavci na SCCA nekako uspeli v riti vtepsti temeljna orodja za obravnavo sodobne umetnosti, nas opremili s knjižničnim gradivom, nam predstavili vsaj nek nabor zanimivih umetnic in umetnikov. Po večini smo bili deležni ostre kritike in nobenega ujčkanja. Po kratkem premisleku lahko tudi trdim, da je velika večina mlajših delavcev na področju likovne umetnosti, ki delujejo kot podporni sistem umetnikom – ne le kustosov, tudi tehnikov, kritikov in drugih – šlo na tak ali drugačen način skozi prste Sveta umetnosti. Številni smo bili udeleženci tečaja za kustose, mnogi pa so se udeleževali ostalih izobraževalnih programov, predavanj, delavnic, seminarjev.
No pa pustimo ta čustveni izliv ob strani in si poglejmo, kaj je dejansko razstavljeno v Alkatrazu, ki jo je seveda kurirala Saša Nabergoj, prvo leto asistentka, vsa ostala leta pa vodja ali mentorica šole. Razstava je smiseln epilog desetletnega obdobja. Epilog rečem zato, ker se kaže, da se bodo morali cilji, smisel in metode šole ponovno prilagoditi trenutnim razmeram ter začeti stimulirati refleksijo in kritiko sodobne umetnosti. Kuratorske kapacitete so namreč zapolnjene, manjka pa živega »kritikalnega« dialoga med tvorci te male, ljubke in pogosto zapečkarske lokalne umetniške scene. Prvi korak k temu je bil že leta 2004 Tečaj iz pisanja o sodobni umetnosti. Pri tem pogrešamo novih predavateljev, ki do zdaj v tem prostoru niso bili toliko znani. Nedvomno pa je ustaljen izbor predavateljev pogojen s finančno omejenostjo, saj šola opravlja to, kar bi moral početi faks, medtem ko se statusno nahaja mnogo nižje, v vodah začasnega financiranja nevladnih organizacij.
Do embalaže razstave, kjer se s šolskim arhivom in izobraževalnim procesom prepletajo umetniška dela, sem bila vedno precej sumničava. Če pogledamo na stvar konzervativno, razpolagamo z dvema substancialno različnima materijama. Na eni strani s stranskimi produkti učnega procesa, ki je v primeru tečaja za kustose vsakič rezultiral v skupinsko kurirani razstavi, najprej v galeriji Škuc, zadnji dve leti pa v Galeriji Alkatraz. Materija teh razstav so bila seveda umetniška dela, a njihova predstavitev je po kvaliteti zelo nihala, odvisno pač od usklajenosti in „študijoznosti“ posamezne generacije tečajnikov. Kljub temu teh razstav nikoli nismo mogli gledati kot povsem zrele predstavitve, ampak bolj kot študijske razstave.
In ravno v tej točki imamo problem pri gledanju razstave v Alkatrazu, ker deluje na nas na dveh različnih registrih. Na eni strani imamo rezultate učnih procesov s simulacijo Polaroidnih fotografij vseh del, ki so jih tečajniki vključili v končne razstave, album z dokumentarnimi fotkami iz potovanj in predavanj ter kričečo projekcijo z imeni umetnikov, tečajnikov, mentorjev in sploh vseh, ki so tvorili Svet umetnosti. Na drugi strani pa imamo pet samostojnih umetniških del, ki so bila v nekem obdobju med drugim vključena tudi v zaključno razstavo tečajnikov. Predstavljena so dela Lade Cerar in Saša Sedlačka, Alena Floričića, Marka A. Kovačiča, Tanje Lažetić in Dejana Habichta, ter Ivana Marušića Klifa.
A v ritmu razstave lahko precej izpovedno prepoznamo leitmotiv [lajtmotiv] potovanja in razkrivanja novih področij, ki se kljub zgoraj omenjeni razcepljenosti skladno poveže z raziskovalno metodo v umetniških delih in v izobraževalnem procesu. Razstava pa postane gledljiva in enotna ravno z avtorskim vnosom Damijana Kracine, ki je poskrbel za oblikovanje in postavitev razstave. Razstava postane s tem vizualno mamljiva, a tudi tu nastane nek šum, ki je mogoče nameren, mogoče pa tudi ne. Projekcija z imeni namreč požira celoten prostor, kar lahko med vrsticami preberemo, kakor da so podporni sistemi za umetnike, v času krepitve avtoritete kuratorjev, postali bolj pomembni kot delo umetnikov.
Poleg že omenjenega materiala pa so na razstavi dostopni tudi video izdelki izobraževalnega programa za videaste Video Esej, ki ga od leta 2004 vodita Zemira Alajbegović in Neven Korda in drugi video materiali, ki niso raztavljeni v prostoru, pač pa si jih lahko pogledamo saminiciativno.
Malo iz nostalgije in malo zares Ida H.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=21106
|