 Glasba> Razširjamo obzorjaMILES DAVIS: Doo-bop (Warner Bros/Wea, 1992)
Nedelja, 8. 11. 2009
avtor/ica: zoranp
Poleti leta 1990 je Miles posedal v svojem newyorškem stanovanju ob odprtem oknu in vpijal zvoke velemesta. Do njega so prihajali zvoki ulice in zaželel si je, da bi posnel album z glasbo, ki bi povzela ta mestni hrup. Miles je v teh zvokih prepoznaval prihodnji osrednji glasbeni tok v ameriški glasbi in si je želel posneti nekaj, kar bi poslušali tudi prihajajoči mestni ljudje, mladina, ki je takrat rasla skupaj z rapom, hip hopom in podobnimi urbanimi glasbenimi izrazi ... (v celoti!)
* Kar takoj razčistimo okoliščine in razloge današnjega pojavljanja tega izvajalca in še posebej tega albuma v programu tega radia. Najprej: prav nobene povezave ni med tem in med dogajanjem v Kinu Šiška; tam se v razkričanem jazzovskem programu pojavljajo nekateri glasbeniki, ki so imeli to srečo, da so posamezna leta svoje dosedanje glasbene kariere povezali tudi z igranjem pri Milesu Davisu, pa spet nekateri med njimi še danes preigravajo zgolj godbo, ki jo je ta velikan sodobnega jazza pustil za sabo. Ta okoliščina je povsem nenačrtovano sovpadla s priložnostjo, na katero smo v prepričanju, da se je pošteno vsake toliko časa spomniti početja Milesa Davisa, čakali kar nekaj let: predstaviti album z zadnjimi studijskimi posnetki, ki jih je mojster naredil v svojem življenju z namenom, da izidejo na njegovem naslednjem albumu. Albumu, ki ga potem ni dočakal; ki ga tudi dokončal ni.
Tako v tem primeru nikakor ne gre za predstavitev še enega remek dela, s katerim se je Miles vpisal v glasbeno zgodovino tega planeta, ne gre za širjenje vaših glasbenih obzorij z nečim, kar morate zaradi pomembnih vsebin ali značilnosti ponovno in čim večkrat študiozno zbrano slišati. Preprosto gre za dokument o njegovih zadnjih ustvarjalnih poskusih, ki ga do zdaj preko valov tega radia še nismo ponudili širši javnosti.
Album »Doo-bop« Milesa Davisa vsebuje grob zvočni material, ki je bil naknadno studijsko dodelan, producentsko razvit in dopolnjen. Na albumu je devet zvočnih kosov, njegovo jedro pa je šest glasbenih skic, ki sta jih poleti leta 1991 v studiu naredila z raperskim producentom in pevcem Easyjem Mojem Beejem. Ena izmed njih – uvodna »Mystery« - doživi reprizo v zaključku albuma, dve skladbi pa sta popoln posthumen studijski izdelek. Zgodba o tem albumu pa gre takole.
Poleti leta 1990 je Miles posedal v svojem newyorškem stanovanju ob odprtem oknu in vpijal zvoke velemesta. Do njega so prihajali zvoki ulice in zaželel si je, da bi posnel album z glasbo, ki bi povzela ta mestni hrup, te ulične zvoke, ki so bili mešanica naravnih in od človeka narejenih valov ter so udarjali ob njegova ušesa. Miles je v teh zvokih prepoznaval prihodnji osrednji glasbeni tok v ameriški glasbi in si je želel posneti nekaj, kar bi poslušali tudi prihajajoči mestni ljudje, mladina, ki je takrat rasla skupaj z rapom, hip hopom in podobnimi urbanimi glasbenimi izrazi. Želel si je, da bi njegovo glasbo predvajali tudi na običajnih mestnih radijskih postajah, ne pa samo na nekaterih, specializiranih za jazz.
Te njegove zamisli so zgodaj leta 1991 dozorele v načrt. Poklical je prijatelja Russella Simmonsa, ki je takrat vodil založbo Def Jam Records, in ga zaprosil, da ga seznani z mladimi obetavnimi producenti, ki bi bili dovolj ustvarjalni, da bi razumeli njegove zamisli in bi mu jih pomagali uresničiti. Eden izmed tistih, s katerimi se je srečal, je bil mladenič po imenu Easy Mo Bee.
Ko sta se Miles in Easy Mo Bee znašla v studiu, so se menda začeli dogodki vrstiti na prav magičen način. Kaj hitro sta imela narejenih šest komadov, za katere sta se strinjala, da jih je vredno dodelati in naj bi predstavljali jedro naslednjega Milesovega albuma. Sodelovanje naj bi seveda nadaljevala. Potem pa je v začetku septembra Miles odšel v bolnišnico. Prepričan je bil, da bo hitro nazaj v studiu. Samo uglasiti se gre, je menda rekel. A zgodilo se je drugače; nikoli več ni prišel v studio. Osemidvajsetega septembra 1991 je Miles Davis umrl.
Milesovi načrti z naslednjim albumom so bili sicer njegovemu krogu poznani in so bili precej bolj ambiciozni. To naj bi bil dvojni album, ki naj ne bi vseboval samo posnetkov, pri katerih je bil sodelavec in producent Easy Mo Bee, ampak tudi rezultate sodelovanja s Princem, ki je bilo po njegovih besedah takrat še v fazi »work-in-progres«. Vzporedno z Easyjem Mojem Beejem je sodeloval še z dvema producentoma – z Johnom Binghamom in s Sidom Reynoldsom, vendar sodelovanje z njima še ni imelo tako otipljivih rezultatov kot z Easyjem Mojem Beejem. Potem je bilo na zalogi še gradivo iz poznih osemdesetih let, ki ga je imenoval »RubberBand Session«. V marsičem je to gradivo korespondiralo z vsebinami, ki so nastajale leta enaindevetdeset, zato ga je nameraval predelati, posodobiti in uporabiti na načrtovanem albumu. A ko je umrl, nič od naštetega ni bilo tako dodelano, da bi bilo lahko uporabljeno za album. Toda Milesovi najbližji sodelavci so vedeli, kako trden namen je imel izdati ta album. Soočili so se s situacijo, da imajo na voljo šest studijskih zvočnih osnutkov Easyja Moja Beeja in pa gradivo z »RubberBand Session«. Naredili so koncept in omenjenega producenta zaprosili, da delo dokonča tako, da bo gradivo dostojno za objavo in bo hkrati dosledno izražalo Milesove zamisli. Easy Mo Bee je ob pomoči še nekaterih producentov izbral primerne zvočne vzorčke, sample in jih do-miksal obstoječemu gradivu, trem skladbam pa je dosnel še raperske rime. Dve je odpel sam, eno pa je izvedel raper J.R., v besedilih vseh treh pa seveda nastopa Miles kot glavni lik.
In tako smo dobili album; album z zadnjimi studijskimi posnetki Milesa Davisa in hkrati dokument o tem, kam si je želel zapeljati svojo glasbeno ustvarjalnost v naslednjem obdobju; tega pa mu ni bilo dano živeti. Tudi tu je bil pred večino svojih jazzovskih sodobnikov. Ti so vstopali v simbiozo s hip hopom in rapom šele v naslednjih letih. Miles Davis je tudi svojo glasbeno pot zaključil kot pionir.
pripravil Zoran Pistotnik
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=21114
|