SZILARD MEZEI WIND QUARTET: We Were Watching the Rain (Leo Records, 2009) (ponovitev 29. 11. '09 ob 00.30) Nedelja, 22. 11. 2009 avtor/ica: zoranp
Vojvodinsko madžarski violist, skladatelj in vodja številnih zasedb Szilard Mezei je samo v nekaj zadnjih letih postal nam dobro poznan ustvarjalec evropske sodobne glasbe, ki ga od albuma do albuma ter od nastopa do nastopa vedno bolj cenimo. In poleg poslušanja albumov je bilo prav teh zadnjih v teh letih v teh krajih kar ne kaj; ne zgolj koncertnih, ampak tudi takšnih v gledališkem oziroma plesnem kontekstu. (v celoti!)
* Vojvodinsko madžarski violist, skladatelj in vodja številnih zasedb Szilard Mezei nam je samo v zadnjih nekaj letih postal dobro poznan ustvarjalec evropske sodobne glasbe, ki ga od albuma do albuma ter od nastopa do nastopa vedno bolj cenimo. In poleg poslušanja albumov so bili prav zadnji nastopi v teh letih in v teh krajih kar številčni; ne zgolj koncertni, ampak tudi takšni v gledališkem oziroma plesnem kontekstu. Mezei je namreč tudi pomemben sodelavec naprednih evropskih, predvsem vojvodinskih, madžarskih in francoskih ustvarjalcev z drugih umetniških področij, najbolj opazno pa je njegovo sodelovanje s krogom režiserja, koreografa in plesalca Josefa Nadja (izg. jožefa nadža). Na nek način so mu prav ta sodelovanja omogočila preboj na mednarodno prizorišče in pozneje do ene najbolj cenjenih založb sodobnega jazza, londonske Leo Records, kjer zdaj izdaja svoje plošče. Med njimi je najnovejša »We Were Watching The Rain«.
Ta album je izšel letos, potem ko ga je Mezei posnel lani doma, v Vojvodini. Vsebino sestavlja šest njegovih skladb. Vse je posnel v studiu v Novem Sadu, 13. julija lani, potem pa jim je na albumu za zaključek kompaktnega zvočnega toka dodal še koncertno izvedbo ene izmed njih. To je skladba »Miloš«. Njena studijska verzija sicer album tudi začenja in ste jo pravkar slišali. Koncertna verzija je bila posneta že dva meseca prej, preden se je Mezei s svojim komornim pihalno-trobilnim kvartetom odpravil v studio, tj. 18. maja lani, prav tako v Novem Sadu.
Album »We Were Watching The Rain« ponuja do zdaj najzahtevnejši izsek iz Mezeijevega dosedanjega bogatega glasbenega opusa. Opredeljuje ga najbolj komoren, s sodobno komponirano glasbo najbolj zbližan ter najbolj skladateljsko-avtorski pristop med vsemi, s katerimi se nam je do zdaj predstavil. Navkljub komorni glasbi bližnji instrumentalizaciji je svoje pretekle zvočne pustolovščine umeščal v energičen post- in objazzovski kontekst, kjer so se skladateljski prijemi tesno prepletali s prakso kolektivnega improviziranja. Seveda so elementi tega izvedbeno prisotni tudi tokrat, vendar pa je izhodišče skupnega početja avtorsko vnaprej trdno določeno, podrejeno pa ne ravno običajni kombinaciji glasbil. v njenem okviru ima vsako svojo točno določeno zvočno vlogo in naloge. Kot je že kar običajno v njegovem zadnjem ustvarjalnem obdobju, Mezei igra samo violo. K sodelovanju pa je povabil tri bolj ali manj poznane vojvodinske glasbenike; poznamo jih že iz njegovih prejšnjih ansamblov in sodelovanj ter iz sodobnih postjazzovskih projektov drugih opaženih ustvarjalcev iz tamkajšnje sredine, kot je npr. Boris Kovač. Tak je zagotovo Bogdan Rankovič, odličen pihalec, ki v tem projektu uporablja klarinet in basovski klarinet ter altovski saksofon. Sodelujeta še pozavnist Branislav Aksin in tuboist Kornel Papista.
Kot sem že omenil, je temelj vsega glasbenega dogajanja premišljena izraba ne ravno običajnih zvočnih kombinacij. Zagotavljajo jih izbrana glasbila v do določene mere vnaprej strukturiranih segmentih. Tematsko nadgradnjo slednjih posredno določajo tudi opisni literarni naslovi skladb. V ušesa vstopajo predvsem številni dueti, v katerih presenetljivo in še posebej udarno izstopa pozavna; skupaj z violo ali basovskim klarinetom, pa tudi ob ritmizirajočem pulziranju tube uprizarja čarobno bizarna zvočna parjenja. Dramaturško lahko album zaradi svojega raziskujočega, počasnega in umirjenega poteka sicer deluje tudi monotono, predvsem za tistega, ki je vajen Mezeijeve jazzovske eksplozivnosti. A prav to je v resnici njegova zahtevnejša plat, za razkrivanje katere je potrebno pozornejše večkratno poslušanje. Šele v njem se namreč razkrivajo omenjena intrigantna, pogosto miniaturna zvočna srečanja. Vsekakor pa to ni album, ob katerem bi takoj „padali okoli“ od navdušenja. Je predvsem album, ki poleg zadovoljivega glasbenega užitka ponuja tudi tehtno informacijo o aktualnih Mezeijevih ustvarjalnih iskanjih ter potrditev njegove kompetence v njih.
Na albumu je okroglih 70 minut glasbe, zato tokrat vsega seveda ne bo mogoče slišati. Poleg zagonske skladbe »Miloš« sem odbral še »Ironrose«, »I love you, I don't deny it«, naslovno »We Were Watching The Rain« in zaključno, ki je koncertna verzija začetne »Miloš«. Vse skladbe imajo sicer madžarske naslove, prevedeni pa so v angleščino. Njihova reprodukcija bi bila zagotovo preveliko in nerazumljivo mučenje za vse govorce in poslušalce, ki madžarščine niso vešči.
