Politika> Kultivator

SPREJEMANJE NACIONALISTIČNEGA DISKURZA V TRENUTKIH EVFORIJE
Petek, 20. 11. 2009

avtor/ica: Boris & Pizdurh

Slovenska državna nogometna reprezentanca si je z zmago proti nasprotnikom iz Rusije drugič v zgodovini zagotovila nastop na svetovnem prvenstvu, ki bo v Južni Afriki prihodnje leto. To je pričakovano sprožilo razne vrste evforij, od odkrito športnih do nekaj manj odkrito nacionalističnih. V primeru nacionalnih športnih reprezentanc je oboje tesno povezano, kar se je – pa to ni bilo prvič - lepo videlo tudi v nedavnem navdušenju ob zmagi ekipe Republike Slovenije.

Slovenska državna nogometna reprezentanca si je z zmago proti nasprotnikom iz Rusije drugič v zgodovini zagotovila nastop na svetovnem prvenstvu, ki bo v Južni Afriki prihodnje leto. To je pričakovano sprožilo razne vrste evforij, od odkrito športnih do nekaj manj odkrito nacionalističnih. V primeru nacionalnih športnih reprezentanc je oboje tesno povezano, kar se je – pa to ni bilo prvič - lepo videlo tudi v nedavnem navdušenju ob zmagi ekipe Republike Slovenije. Fenomen nacionalizma je prisoten vsaj v dveh dejavnostih, povezanih z nogometom - v navijanju in komentiranju tekem. Izpostavljamo dva navijaška slogana, za katera težko rečemo, da nista nacionalistična, in sicer: »Kdor ne skače ni Sloven'c« ter – in ta je še očitnejši in udarnejši - »Mi, Slovenci!«.

Kakšna vprašanja sprožajo takšni slogani? Najprej seveda vprašanje nacionalne identitete oziroma kaj vse podrazumeva termin Slovenec ali Slovenka. Označuje oznaka Slovenec zgolj pripadnika slovenske etnične skupine ali lahko s Slovencem označimo tudi državljana Republike Slovenije? Mar ne delujejo omenjeni navijaški slogani izključujoče do državljanov pripadnikov drugih narodnosti? Lahko oni tudi »skačejo« ali vpijejo »Mi slovenci«? Morajo to početi?

Seveda je neumestno pričakovati, da bi se navijači na štadionih drli »Mi, državljani Slovenije!«. A ravno to nakazuje, da je za pripadnost v primeru navijanja za reprezentance ključna nacionalna opredeljenost.  Slogani, ki so prevladovali med navdušenimi gledalci tekme in na kasnejšem sprejemu nogometašev, so zasnovani tako, da te silijo zgolj v eno določeno nacionalno skupino, tudi če se ne čutiš njen pripadnik. Zanimivo pri vsem tem je tudi, da na takšen bolj ali manj prikrit nacionalizem ne pristajajo le množice, ponesene v evforičnem doživljanju športnih uspehov drugih, temveč tudi vodilni politiki, ki se sicer hvalijo z višjo stopnjo tolerance in razumevanja. Tako je predsednik Danilo Tűrk pred štadionom v Mariboru po tekmi v mikrofon pred zbrano množico navijačev brez posebnih pomislekov skandiral »Kdor ne skače ni Sloven'c«, za tem pa še trikrat ponovil medmet »Hej«.

Kakšna je medsebojna povezava športa in nacionalne identifikacije? O tem smo govorili z Igorjem Pribcem, profesorjem politične filozofije na Filozofski fakulteti:



Določene negativne plati navijaških sloganov vidi tudi športni komentator Igor Bergant, a dodaja, da se da gledati na vse to tudi z druge plati:



Igor Vidmar vidi v temi pričujočega Kultivatorja zgolj »kvazi ultra levičarsko nakladanje«, navijanje, ki smo mu bili priča, pa je označil za patriotsko:



Ali doživljajo takšno navijanje zgolj kot patriotsko tudi pripadniki narodnih manjšin v Sloveniji oziroma ali se jim zdijo prej omenjeni slogani izključujoči, smo vprašali Fahirja Gutića, predstavnika bošnjaške kulturne zveze Slovenije:



Gutića smo vprašali, kako doživlja Tűrkovo skandiranje »Kdor ne skače ni Sloven'c!«:



Bi bilo bolj primerno skandiranje »Slovenija, Slovenija«, ali »šampioni, šampioni«?



Berganta smo prosili tudi za komentar Tűrkovega skandiranja:



Iz urada predsednika republike smo dobili odgovor na vprašanje, ali se zdi Tűrku skandiranje slogana »Kdor ne skače ni Sloven'c« sporno in kakšno je njegovo stališče glede nacionalističnih sloganov. Predsednik ocenjuje, da je navijanje na omenjeni tekmi potekalo v športnem vzdušju in na dostojni ravni, sam pa ni slišal nacionalističnih sloganov. Glede omenjenega specifičnega gesla pa meni, da gre za zabavno, na pol folklorno domislico, ki je ne gre razumeti kot nacionalistično ali žaljivo.

Omenili smo že drugo prisotnost nacionalizma, ki se skriva v komentiranju športnih dogodkov. V tem je družbeno popolnoma sprejemljivo ločevanje na naše in vaše, kar naj se v političnem komentiranju ne bi uporabljalo. Pristranskost v športnem komentiranju je za Berganta popolnoma razumljivo:



Nacionalistično športno komentiranje je za konec pokomentiral tudi Pribac, ki se na koncu naveže tudi na koristi oblasti pri zadnjem nogometnem uspehu domače ekipe:



Kultivator o skritih nacionalizmih v evforičnih momentih sta pripravila Urh in Boris.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=21317