Pizeria Parma

Bilo je mokro in deževno. In bil sem lačen. In ne bodi len, turobni mokroti navkljub, sva se z dredasto spremljevalko odpravila nekaj dat pod zob. Po začetnem razglabljanju in premlevanju nama je najbolj zadišala pica. Osebno nimam nič proti picam. Nekateri imajo namreč nemalo pripomb proti tej piti italijanskega izvora, vihajo svoj izbirčni nosek in hvalijo druge bolj kosilaste oblike obrokov. Jaz pravim kurc, pica je vzgojila in nahranila cele generacije študentov, ne-kuharjev in nasploh lenob. Mogoče res ni smrdljiv francoski sir, ampak tudi prav odlična se kdaj pa kdaj najde.

Dilema je ostala: kam iti na pico v Ljubljano. Kje dandanes študentje jejo pice. Če smo iskreni, jejo jih skorajda povsod. V vsakem pajzlu in vseh oblik in okusov. Toda pazite, samo ena je prva.

In smo se odpravili, v podhod Maximarketa, kjer kraljuje samooklicana prva piceria v Ljubljani. Vrnimo se kakih trideset let nazaj v preteklost. Socialistična sedemseta, čas, ko je bila Milka eksotično blago. V Ljubljani, pravijo kronike, so tačas obstajale tri picerije. Kora bar na Bavarcu, Konditor na Čopovi in že prej omenjena Parma. Od svete trojice je edina preživela in doživela turbulentne dogodke osemdesetih in devedesetih, vse do tega trenutka. V prvem stoletju nekega drugega tisočletja je Parma začuda še vedno priljubljena destinacija študentarije in predvsem skorajda vedno polna.

In kaj je skrivnost legendarne vitalnosti Parme? Za začetek recimo, da je bila tisti popoldan suha in topla, česar ne bi mogli reči za neposredno okolico zunaj. Ob vstopu nas pozdravi kar prijetna atmosfera, popolnjene majhne mizice, krožni jedilni šank ki se na enem koncu izteka v kuhunjo. Črnobele slike Cankarjevega doma v različnih fazah gradnje poleg ličnih prtičkov, na katerih piše od leta 1973, nas ob čakanju na natakarico opozarjajo na dolgoletno tradicijo. Obrat glave na desno odrije še en prostor, od glavnega razdeljen z samim Maxijevim podhodom. Dediščina gospodarske rasti, bi lahko kdo rekel. Dodatno razgledovanje in razglabljanje relativno hitro prekine simpatična natakarica, ki na hitro pojasni, kaj je vse na voljo za študentski bon.

Glavna specialiteta - seveda pica. V duhu napredka so svoji ponudbi dodali tudi različne vrste solat. Poleg tega je dandanes obvezen tudi krožnik tople juhe. Za bon torej dobiš juho, pico in na moje nemalo začudenje četrtino margarite pice. Nisem hotel spraševati potencialno neumnih vprašanj, zato sem naročil pico, odromal do jušnika in takojci opazil osamljenost oziroma edninskost jušnega lonca. Izbira je v tem kontekstu bila preprosta, ta dan kremasta zelenjavna juha, ki je bila presenetljivo solidna. Za bon dobiš tudi klasični nabor raznih sirupov v okusih kvazi kokakole, kvazi fante in tako naprej.

In nato je prišla famozna pica. In famozna je bila. V velikosti malega jedilnega krožnika je bila daleč najmanjša pica, ki sem jo kdaj videl. Moje začetno prepričanje o dejstvu, da bom ta dan pač ostal lačen se je kmalu razblinilo. Trik je bil v debelini testa, ki je vsaj štirikrat debelejše od povprečne moderne pice. Poleg tega je bila obilno obložena in iskreno, prav okusna. Tudi moja spremljevalka je zadovoljno mljaskala liste precej obilne solate, ki jo dobiš v paketu z neugodno suhimi in trdimi kruhki. Sve u svemu kar dobro in okusno.

Vprašanje ostaja. Zakaj je Parma postala priljubljena kulinarična točka za študente v Ljubljani. Saj vednar strežejo iste enako velike pice narejene na isti avtomatski način v isti električni peči že več kot trideset let. Praktično na istem tekočem traku. Odgovora ne poznam. Dejstvo je, da so male debele socialistične pice, ki so pravzaprav skregane z vsemi trendi sodobnega picopekarstva, mnogim odlične. Daš jim še nostalgična imena, kombiniraš z bližnjo lokacijo večih fakultet in dobil si zmagovalno kombinacijo.

Parma je pač trendi, o upravičenosti tega ne bomo sodili. Dejstvo pa je, da bon s svojimi slabimi tremi evri ni najcenejši, kar bi navsezadnje lahko pojasnilo tudi fenomen fantomske četrtinke margerite. In tudi ta za kakega »ornk pobča« ni ravno velika tolažba.

Prvo pizzo pojedel Slaviša