 Kultura> Fine umetnostiZvočno kinetična instalacija Prometejeve iskre
Sreda, 6. 1. 2010
avtor/ica: IdaH
Tik pred iztekom leta je vizualni umetnik Marko A. Kovačič v Galerijo Kapelica postavil veliko zvočno kinetično instalacijo, ki jo je poimenoval Prometejeve iskre. Najprej opozorimo na poseben dogodek ob razstavi, ki se bo zgodil v petek, 8. januarja ob 18. uri, ko bo umetnikov alterego ponovno napadel naše slušne kanale s hrupno aktivacijo kinetične instalacije.
Tik pred iztekom leta je vizualni umetnik Marko A. Kovačič v Galerijo Kapelica postavil veliko zvočno kinetično instalacijo, ki jo je poimenoval Prometejeve iskre. Najprej opozorimo na poseben dogodek ob razstavi, ki se bo zgodil v petek, 8. januarja ob 18. uri, ko bo umetnikov alterego ponovno napadel naše slušne kanale s hrupno aktivacijo kinetične instalacije. Zvočno instalacijo je možno v celoti doživeti šele, ko jo umetnik aktivira. Sicer pa ždi v galerijskem prostoru zgolj kot nek potencialni predmet, ki lahko ustvari dogodek.
Kovačič je v svojem dobro znanem performativnem tonu napovedal znanstvenofantastična dognanja, do katerih so prišli nori znanstveniki v njegovem kreativnem laboratoriju. Na dan odprtja razstave, 29. decembra, je bil po izračunih strokovnjakov Jevgenija Skavčenka, strokovnjaka za gensko mehaniko, ki je ljubitelj nenavadnih zvočnih pojavov, in Juvencija Marina, strokovnjaka na področju ciklično transformirane energije, zadnji dan, ko smo lahko relativno potovali v prihodnost. Takoj z nastopom novega desetletja umetnikov alterego poklapano ugotavlja, da bo potovanje v prihodnost neprimerljivo bolj zahtevno ali celo onemogočeno. Potovanje v preteklost pa bo še naprej sorazmerno lažje. Uspešna potovanja v prihodnost lahko pričakujemo šele po letu 2012.
Umetnikov pobeg v fikcijo korenini v zelo realnih protislovnih situacijah trenutnega stanja v družbi.
Njegovo razvijanje znanstvenofantastičnih zgodb o prihodnosti človeštva, ki jih upodablja z monstruoznimi objekti iz reciklažnega materiala, vedno sloni na kritiki tehnološke dobe in Kovačič je tudi kompleksno zvočno kinetično instalacijo sestavil domala v celoti z recikliranimi materiali iz kosovnih odvozov. Med sestavnimi deli so tudi nekateri glasbeni pripomočki, kot so kuhinjske pokrovke, kitarske strune ali oblečene bobnarske paličice, pa tudi drugi ne toliko glasbeni elementi, kot so cevi, baloni in razna pločevinasta šara, ki je urejena v prečiščen simetričen objekt.
Zvočna naprava je povezana z ojačevalci zvoka, pri kateri se počasi aktivirajo vsi gibljivi deli in iz prvotnega blagega disharmoničnega milozvočja kreirajo vedno bolj hrupno okolje. Več kubičnih metrov obsegajoča zvočna naprava, ki kot estetski teleportirni monstrum sedi v sredini galerije, je poglobljena z neposredno predvajano video sliko in s kinetičnim kiparskim predmetom z naslovom Delovno mesto, ki smo ga lahko videli že na letošnji kiparski razstavi Zavoda za kiparstvo ali na razstavi festivala Svetlobna gverila v Vžigalici. Del tega kosa je tudi svetlobna vrteča se stolpnica, iz katere skačejo drobceni birokratski človečnjaki, ki so se ujeli v mrežo korporativnih velikanov.
Mitološka zgodba o Prometeju, ki je Zevsu ukradel ogenj in ga podaril ljudem, je pravzaprav zgodba o nasprotju med avtoriteto in individualnostjo, med redom in pametjo, med zakonom in svobodo. Trpeči Titan Prometej, ki mu bodo krokarji kot kazen za „krajo“ do konca dni žrli jetra, je simbol človekovega duha, ki je razklan med poslušnostjo in emancipacijo. Prometej je uničevalna sila, ki ruši ustaljen red, Prometej je umetnik, Prometej je lahko tudi Nigerijski potnik letala, ki ga je hegemonija zahoda v medijih nedavno pribila na križ.
Živimo v času, ko nam je Prometej še kako potreben. Tako kot v Goethejevih časih, ko ga je pesnik upodobil v eni od svojih politično kritičnih pesmi in ga upodobil za simbol samostojnega duha, ki s svetlobo razsvetljuje možgane neuke množice, je tudi Kovačičev Prometej komentar k udobni lenosti, ki jo ponuja zadovoljno suženjstvo v potrošniškem redu. Namesto rušilnega ognja umetnik uporabi element zvoka oziroma hrupa, s katerim bi prebudil čute množice, ki se brezmožgansko prepušča harmonijam popularne glasbe.
Prometejev ogenj ali iskre so pravzaprav civilizacijsko orodje humenoidov, ki jim daje možnost za osvoboditev izpod naravnega reda in za kreacijo emancipiranega duha in civilizacije. Slednja je ena od osrednjih tem, s katerimi se Kovačič kvazi-znanstveno bavi že od začetkov razvijanja znanstvenofantastične civilizacije Plastosov. Pretenciozna želja po tehnološkem napredku je ena od možnosti branja grškega mita. In na tem mestu Kovačičeve instalacije vedno igrajo ambivalentno vlogo. Po eni strani gre za absolutno fascinacijo nad možnostmi, ki jih ponuja napredek, še bolj kot to pa opozarja na pasti tehnološkega razvoja in na neizogibno tragiko humanoidov, ki so nagnjeni k avtodestrukciji, k požiganju lastnih možganskih celic.
Z zvočnimi iskrami se je igrala Ida H.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=21923
|