 Glasba> RŠ recenzijaEgo Malfunction!!!
Petek, 22. 1. 2010
avtor/ica: goran
Goran Kompoš recenzira nastop domačih veteranov crossover-a Ego Malfunction v Orto baru ... (v celoti!)
EGO MALFUNCTION, 21. 1. 2010; Orto bar, Ljubljana
* O zasedbi Ego Malfunction ne vem veliko. Spomnim se jih iz sredine devetdesetih po spotih, ki so jih redno predvajali takrat trije domači tv ponudniki. To je bil čas, ko so trše kitarske muzike narekovale tudi mainstream dogajanje in čas, ko je luč dneva ugledal prvenec zasedbe. Bolj kot glasba se mi je sicer v spomin vtisnil nekdanji karizmatični frontmen Gary in njegov distinktivni vokal, toda nekaj najbolj pogosto predvajanih sklad mi je, kljub temu ostalo v ušesih vse do danes.
Zagotovo je zasedba pustila tudi pečat pri privržencih tistih bolj obrobnih muzik, nekoliko nerodno pri tem pa je njihovo spogledovanje tako z alternativo kot mainstreamom. Takrat prekrivanje teh dveh polov sicer ni bilo nič neobičajnega, vendar pa se je do danes večina bendov iz tega časa jasneje profilirala. Med tem pa se za Ego Malfunction še naprej zdi, da niso povsem prepričani ali bi bili radi alternativa ali mainstream. Res je tudi, da to ne bi smelo vplivati na mnenje o zasedbi - konec koncev šteje le glasba -, vendar pa ta razpetost pronica prav skozi njihovo muziciranje.
Zato se ne morem otresti občutka, da gre le še za en bend v kolesju do trendov ignorantske domače glasbene scene, pa čeprav nekoliko štrlijo iz medlega povprečja. Nemara Ego Malfunction to potrjujejo prav v koncertnem kontekstu, kjer glasbo postavijo v tršo, bolj energično formo. Oznaka tršega nafankiranega rocka z bluesovskimi in soulovskimi primesmi se zdi na mestu, kljub osredotočenemu spajanju teh elementov, pa zasedba na ljubo dinamike iz te forme občasno tudi izstopi. In prav v tem početju postanejo najbolj zanimivi; ko najbolj stereotipne elemente crossoverja pridušijo in bodisi postanejo še udarnejši - že skoraj hrupno-rockovsko trdi, ali pa takrat, ko se potopijo v umirjeno (žal kratkotrajno) repeticijo.
Kombinacija basa, bobnov, kitare in vokala se izkaže za zelo učinkovito v tistih trših, intenzivnih, že kar jeznih postavljanjih vrhuncev. V tistih bolj umirjenih, bluesovsko in soulovsko obarvanih komadih, pa morda zmanjka pihljaj v kakšno pihalo ali trobilo. Pohvala gre predvsem razgibanosti ritma dvojca, ki spretno plete vezi med enostavnejšimi – po možnosti – hipnotičnimi ritmi in zahtevnejšimi ritmičnimi strukturami, ki se mojstrsko izmenjavajo praktično ves čas. Kitara je najbolj učinkovita v tistih trših delih, v katerih poostri intenzivnost, svojo priložnost pa najde tudi z občasnim atmosferičnim zvočnim barvanjem. Če je bil v preteklosti najbolj izpostavljen, ali pa celo najbolj prepričljiv del Ego Malfunction njihov frontmen, pa je sedaj najšibkejši člen morda prav pevka. Deloma je na to vplivalo ne najboljše ozvočenje, še bolj pa je zmotilo njeno vse preveč stereotipno spogledovanje. Spogledovanje z … da, s slovenskim pop rockom, ki sam zase ne ve, ali bi bil rad alter ali mainstream.
Seveda ni dvoma o tem, da tudi Ego Malfunction uspe za seboj potegniti svojo strujo poslušalcev, ki jih po solidno polnem Orto baru sodeč sploh ni malo, žal pa je njihov sicer korekten nastop, postregel s precej neaktualno glasbo.
Sinoči se je s svojo glasbeno ignoranco ukvarjal Goran Kompoš
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=22145
|