SALIF KEITA: La Difference (Universal Music France, 2009) (ponovitev 7. 2. 2010 ob 00.30) Nedelja, 31. 1. 2010 avtor/ica: zoranp
Po štirih letih je Salif Keita izdal svoj novi album z aktualnim gradivom. Po albumu »Papa« iz l. 1999, ki zaključuje obdobje internacionalizacije njegove glasbe, je v tem desetletju ob vsem drugem objavil predvsem album »Moffou«, ki pomeni obrat h koreninam. »M'bemba« iz l. 2005 je bil dosledno nadaljevanje s predhodnikom vzpostavljenih izhodišč. Ker je takoj po njem izšel še »The Lost Album« z zgodovinskimi posnetki, je bila radovednost, kaj bo Salif objavil na naslednjem albumu, velika. (v celoti!)
* Po štirih letih je Salif Keita izdal svoj novi album z aktualnim gradivom. V zadnjem desetletju Keita diskografsko pravzaprav ni bil zelo aktiven, čeprav je bil ves čas prisoten na glasbenem prizorišču - neposredno tudi z drugimi, ne čisto glasbenimi projekti in sodelovanji, posredno pa z izdajami preglednih zbirk njegovega najboljšega materiala, z izidi njegovih historičnih posnetkov ter z objavami remiksov njegovih skladb z zadnjih albumov, ki so jih ustvarjali različni bolj ali manj spretni producenti.
Tako je bil njegov zadnji, pred »Le difference« leta 2006 objavljeni album historični »The Lost Album« s posnetki, ki sta jih naredila s Kantéjem Manfilo v 70. letih prejšnjega stoletja. Sicer pa je po albumu »Papa« iz leta 1999, ki zaključuje obdobje internacionalizacije njegove glasbe, ob vsem drugem objavil predvsem album »Moffou« (leta 2002), ki pomeni obrat nazaj h koreninam ter tudi fizično vrnitev njegove glasbene produkcije v domovino - Bamako. »M'bemba« iz leta 2005 je bil dosledno nadaljevanje s predhodnikom vzpostavljenih izhodišč. Ker je takoj po njem izšel še odmevni »The Lost Album« z zgodovinskimi posnetki, je bila radovednost, kaj bo Salif objavil na svojem naslednjem albumu, seveda velika.
In konec lanskega leta smo ga dočakali. 16. novembra je izšel »La difference«, ki ga je že nekaj tednov vnaprej pripravljal estetsko subtilen videospot naslovne skladbe. Prvi vtisi ob poslušanju so bili mešani. Ob površnem poslušanju se namreč zdi, kot da je vsebina albuma pravzaprav neizrazita, brez presežkov in kot da je njena struktura (spet) precej kompromisna. Spet zato, ker smo v drugi polovici 90. let Salifovemu delu že očitali prav to in kazalo je, da se je z albumom »Moffou« in njegovim nadaljevanjem »M'bemba« takšnemu pristopu odrekel. A večkratno in pozornejše poslušanje ter razumevanje slišanega v kontekstu namena in okoliščin nastanka tega albuma postavi omenjeno kompromisnost v drugačen kontekst ter jo prepozna kot navidezno. Salif je imel ob oblikovanju tega albuma svoj namen, ki je presegal njegove zgolj glasbene razsežnosti. Čeprav tudi v preteklosti ni skrival svojih kritičnih družbenih opredelitev, to opredeljevanje ni bilo ravno radikalno izpostavljeno. Tokrat pa so se nekateri pojavi, ki so se v posameznih afriških okoljih v zadnjem času radikalizirali, zlili z njegovo osebno izkušnjo, svoje pa je zagotovo k temu dodala bližina vsakodnevnih afriških težav in zablod, v kateri se je znašel, ko je svoje bivanje spet intenzivneje povezal z izvornim okoljem. Tako smo dobili album angažiranih vsebin, zapakiranih v nekaj starih in večino novih Salifovih skladb. Album »La difference« je posvečen položaju albinov - ljudi z motnjami v pigmentaciji kože - v afriški družbi. Še vedno prisotna vraževernost, katere destruktivna socialna moč v posameznih okoljih prav v zadnjem času spet eskalira celo do ugrabitev otrok in obrednih umorov, od nekdaj pa je povzročala onemogočanje, zavračanje, izločanje takšnih posameznikov iz matične sredine ter različne oblike nasilja do njih, je posebna tarča tokratnega Salifovega ustvarjalnega angažiranja. Naslovna skladba seveda govori prav o tem. »Črn sem, moja koža pa je bela. In to mi je všeč. To je različnost, ki povzroča lepoto. Bel sem, moja kri pa je črna, in to imam rad.« To je nosilni verz ter sporočilo naslovne skladbe »La difference« kot tudi sporočilo celotnega albuma.
Pa tudi druge skladbe na njem nosijo v sebi angažirana besedila. Tako na videz zgolj ljubezenska pesmica »Ekolo d'amour« odpira ekološko temo, priredba in posodobljena izvedba sicer že 20 let stare »Folon« nagovarja Afričane, da naj vzamejo usodo v svoje roke, odlična nova skladba »Samiga« tako z besedilom kot z glasbenimi rešitvami tematizira odnose med temnopoltimi zahodnimi Afričani in Arabci ter muslimansko kulturo, v drugih pesmih pa se Salif ukvarja s problemi demokracije v Afriki in podobno. Na tem albumu je devet skladb. Med njimi so tri stare, že objavljene, ostalih šest pa primerjalno po izvirnosti ali izvedbenih posebnostih sicer v povprečju ne dosega ravni predhodnih dveh albumov, vendar so v dosedanjem opusu Salifa Keite v glavnem več kot solidna glasbena dela.
Pri snemanju tega album je Salif uporabil zanj značilno mednarodno zasedbo afriških in francoskih glasbenikov, med katerimi jih je nekaj stalnih in še več takšnih, ki so kot gostje posameznim skladbam dodali poseben pečat. Takšen je npa primer libanonski trobentač Ibrahim Maalouf v skladbi »Samiga«, katere uvod se tudi sicer razvije v prepoznavni arabski zvočnosti. V skladbi »Gaffou« se zasedbi pridruži dodatni basist Jannick Top, poznan predvsem ljubiteljem francoske pop scene, pri novi izvedbi skladbe »Folon« pa je sodeloval kitarist Bill Frisell. Sicer pa med stalnimi Salifovimi sodelavci izstopata kitarist Ousmane Kouyate in kamerunski basist Guy N'Sanguie. Ob številnih tolkalih in ropotuljah, spremljevalnih glasovih, kori in balafonu pa občasno slišimo tudi še oud in godalne aranžmaje, pa kakšen fragment elektronskih posegov tudi ne umanjka.
Skratka: »La difference« je prej zanimiva kot v celoti navdušujoča plošča. Dodatno kvaliteto, ki jo dela posebno, ji dodaja Salifov neglasbeni angažma, ki ga poskuša ravno s ploščo uresničiti. In v tej svoji večplastni zaokroženosti je plošča »La difference« vredna pozornega poslušanja.
