Glasba> RŠ recenzija

IstraIrska Ensemble!!!!
Torek, 16. 2. 2010

avtor/ica: jasna

Iz Pulja direktno recenzija Jasne Črnjarič novega projekta pevke Tamare Obrovac IstraIrska Ensemble ... (v celoti!)

ISTRAIRSKA; 14. 2. 2010; Istrski narodni dom, Pulj, Hravška

* Po aktualnem albumu Neću više jazz kantati, na katerem nas je Tamara Obrovac presenetila s funky godbami, se je neutrudna istrska kreativka tokrat odrinila v povsem akustičen svet, in sicer s pomočjo svežega mednarodnega ansambla. V projekt IstraIrska, in na isti način poimenovan ansambel, je k sodelovanju povabila glasbenike iz Hrvaške, Irske ter Slovenije. S Tamaro zaigrata njena stara znanca - Uroš Rakovec in Goran Rukavina, nekoliko pa čudi, da je v projektu izostal Kruno Levačić, stalnica v zasedbah Obrovčeve že od njenih začetkov. Na tolkalih ga je zamenjal zelo mladi bobnar Dušan Krajnc, gosta, ki pa projekt IstraIrska naredita posebnega, pa sta gotovo harfistka Úna Ní Fhlannagáin in harmonikar Martin Tourish, oba izjemno cenjena in nagrajevana irska glasbenika mlajše generacije, še posebej na področju irskih narodnih godb.

Premiero je projekt IstraIrska dočakal minulo nedeljo na veliki sceni Istrskega narodnega gledališča v Pulju, kjer je glasbenike dočakalo občinstvo, ki je prostor izpolnilo do zadnjega sedeža. Uvod v koncert, priredba neke irske narodne pesmi, se je prelil v Divojko, starejšo pesem Obrovčeve, k liričnosti in pastoralnosti glasbene kulise pa je močno prispeval zvok irske harfe in izjemna subtilnost harfistkinega glasu. Potem ko se je zvrstilo še nekoliko ambientalnih skladb, bodisi prirejenih narodnih pesmi z Irske ali pa Tamarinih, Úninih in Martinovih avtorskih pesmi, je postalo jasno, da smo priča koncertu, kakršnega od Obrovčeve nismo vajeni - po eni strani bistveno bolj nežnemu, mehkemu in lepušnemu, po drugi pa tudi bolj zadržanemu in neintrigantnemu nastopu.

Ena izmed idej ansambla IstraIrska, ki jo pozdravljamo, je vključevanje skladb na arhaičnih dialektih, kot je vodnjansko istriotsko narečje, z namenom ohranjanja le-teh. A vendarle se ne morem otepsti vtisa, da do prave kemije med glasbeniki ni prišlo in da je celoten nastop deloval nekoliko medlo, brezizrazno in brez prenosa energije med samimi glasbeniki ter v smeri občinstva. Glede na to, da je Obrovčeva z ansamblom tale projekt že izvajala v živo na Irskem, kakšne togosti ni bilo za pričakovati. Po drugi strani se je koncert iz gledališča v živo prenašal v tamkajšnji radijski eter, sneman pa je bil tudi v vizualni podobi. V kombinaciji z gledališkim občinstvom, ki je po navadi izjemno zadržano in tiho, pogoji za spontano hudomušnost nastopajočih res niso bili optimalni. Stena z videom, ki je bolj kot ne odražal močno napikselirane obraze glasbenikov, prav tako ni pripomogla k močno pozitivnemu vtisu. Ostane upati, da bo projekt zaživel v kakšnem manj formalnem prostoru, kjer bi potencial nastopajočih zablestel, saj se je zdelo, da kljub Tamarinim poskusom "nadigravanj" s svojimi novimi kolegi v ansamblu, ni požel uspeha. Njena kreativnost, duhovitost in karizma so priplavali na površje le v komunikaciji z Rakovcem ali pa Rukavino, in to so bili trenutki, ko je njena osebnost prevzela oder ter je delovala kot duhovita in domiselna Tamara, kakršno jo poznamo.

Sicer smo vajeni, da Obrovčeva, kot absolutna frontwoman, vedno vodi igro ter poslušalca v nobenem trenutku ne pušča v dvomu, kdo je "ta glavni" na odru. Tokrat pa je kot pevka in flavtistka delovala le kot del ne pretirano kreativne ekipe z notnimi papirji in organskim etno-pop zvokom, ki smo ga zadnja leta že siti zaradi številnih fuzij irske narodne glasbe s sodobno dance ali pop-rockovsko produkcijo. Mogoče so mojo pozornost pritegnili redki prebliski skupne svobodne improvizacije izpod rok oz. godala kontrabasista, ali pa iz strun kitare ali mandoline Uroša Rakovca, a se je vsak poskus igranja in petja, ki bi bilo drugačno, dokaj hitro ustavljal, radosti spontanega in energičnega muziciranja pa še zdaleč ni bilo začutiti. Morda je res, da je Tamara Obrovac z vsako svojo zasedbo zastavila zelo visoke standarde igranja in nastopanja, in zavedam se, da ima vsako bitje pravico spreminjati in razvijati se v smeri, ki si jo sam izbere. A tokrat je umanjkala Glasba z veliko začetnico, kar je Obrovčeva bolj kot ne uspešno poskušala kompenzirati s svojimi verbalnimi akrobacijami ali pa šaljivimi in na odru nastalimi glasbenimi miniaturami. Občinstvo je še najboljše odreagiralo na pesmi kot sta Sexuvalna ali Predi, predi šći moja, navdušeno pa je bilo tudi nad Tourishovo avtorsko balado. V glasbenem smislu je bila najzanimivejša izvedba pesmi Nad moren, a vendarle se ne morem znebiti misli, da bi se vsak glasbenik, tudi Obrovčeva, pri izbiri sodelavcev moral vprašati, kje se ti nahajajo v primerjavi z njo. Napredovati se da samo, če delaš z močnejšimi kalibri, ali pa vsaj s takšnimi, ki bi ti bili na ravni možnosti kreativnega izražanja razmeroma blizu. Konvencionalen koncert gladkih robov in miselnosti, ki ne raziskuje, lahko poslušalca pripelje do sprostitve (če ne kar zaspanosti), a česa več ni pričakovati.

Po dodatnem povabilu občinstva je IstraIrska Ensemble verjetno z namenom hommaga lastni večnarodnosti, izvedel še eno skladbo, in sicer slovensko narodno pesem Nocoj pa, oh, nocoj, kot je Obrovčeva dejala - v skladu z valentinovim večerom...


IstraIrsko ni uspela spoznati Jasna Črnjarić.

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=22457