Da bi proslavil petinpetdeset let svojega glasbenega življenja, je po poreklu reunionski, a že davno tega široko mednarodno uveljavljeni glasbenik Rene Lecaille sestavil fascinanten dvojni album zgovornega naslova, ki se ga da razumeti kot »Harmonika - kameleon«. Naslov je dober opis večplastnosti, ki je stalnica njegovega popotniškega življenja in ustvarjalnega početja, pa tudi vsebine samega albuma. (v celoti!)
* Da bi proslavil petinpetdeset let svojega glasbenega življenja, je po poreklu reunionski, a že davno tega široko mednarodno uveljavljeni glasbenik, Rene Lecaille, sestavil fascinanten dvojni album zgovornega naslova, ki se ga da razumeti kot »Harmonika - kameleon«. Naslov je dober opis večplastnosti, ki je stalnica njegovega popotniškega življenja in ustvarjalnega početja, pa tudi vsebine samega albuma. Album sestavljata vokalni in instrumentalni plošček. Prvega bomo predstavili v tej oddaji, drugega pa še nocoj v Afrikan Goust Programu. Tako se boste lahko dobro pripravili na Lecailleov koncert v Ljubljani. Ta bo 9. marca v Klubu Cankarjevega doma.
Lacaillea poznamo že dolga leta kot eno osrednjih ustvarjalnih osebnosti reunionskega glasbenega preporoda ter pomembnega protagonista mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve kulture tega, v mnogih pogledih posebnega, frankofonskega otoka v Indijskem oceanu. Kulture, ki je po pojavnosti kreolska, po vsebini pa seveda amalgam vplivov, ki so se stoletja vpijali v osnovo staroselcev in prežemali med seboj ob vsaki pomembnejši migraciji, ki je na otok prinašala nove in nove etnične, s tem pa seveda tudi kulturne vsebine. Ob že težko prepoznavnih, zagotovo že davno »mitiziranih« prvinskih elementih so temeljni seveda predvsem preko Madagaskarja ter celine s plantažnimi sužnji prenešeni afriški elementi. S trgovci in mornarji so pripluli indijski in arabski, s kolonialno kulturo in aktualno kulturno izmenjavo pa so bili vneseni frankofonski. Ampak o tem smo govorili že ob prejšnjih srečanjih tako z Lacailleom kot z drugimi glasbeniki od tam. A če smo pri reunionski glasbi dajali prednost predvsem bolj prvinski maloyi, je Lacaille najprej predstavnik drugega pomembnega, morda nekoliko sodobnejšega, vsekakor pa bolj »popy« stilema - »sege«. »Sega« je v različnih izvedenkah razprostranjena tudi po drugih otočjih tega dela Indijskega oceana in je v sodobnosti dobila status ene prevladujočih plesnih oblik. A z njo se je Lacailleova ustvarjalna pot samo začela. To osnovno gradivo je v desetletjih svojega ustvarjanja temeljito pregnetel z vplivi, ki si jih je nabral na svojih številnih popotovanjih, v zadnjem obdobju pa tudi pri sodelovanjih z mnogimi mednarodno poznanimi glasbeniki različnega kulturnega izvora in žanrov. Jasno je, da je nanj pomembno vplivala francoska popularna glasba - od šansona in jazza do njenih bolj etno izpeljank. Pomembno je bilo sodelovanje z ameriškim multikulturnim kitaristom in skladateljem Bobom Brozmanom, pa z indijskim kitaristom Debashishom Bhattacharyanom, nenazadnje pa tudi vedno tesnejše sodelovanje z vidnimi predstavniki domače maloye, predvsem z Danyelom Warojem. Vse omenjene dobro poznamo tako po njihovem delu kot po koncertnih nastopih v teh krajih, tako da verjamem, da ne potrebujejo podrobnejšega predstavljanja. Vsi trije se pojavljajo tudi med Lacailleovimi sodelavci v posameznih skladbah na tem dvojnem albumu.
Rene Lecaille je najprej harmonikar in pevec, pa seveda tudi skladatelj. Tako na teh dveh ploščkih samo ena izmed osemnajstih skladb ni čisto njegova; zanjo pa je Lecaille napisal aranžma. Kot zanimivost: to je skladba »Love Above«, ki se na tem albumu pojavi kar v treh izvedenkah, vendar boste tokrat slišali samo eno, in sicer zaključno s prvega, vokalnega ploščka, tako imenovanega »radio edit«. Če pa smo že pri statistiki: poleg omenjene ima deset drugih skladb na albumu dve izvedbi - vokalno in instrumentalno, šest pa jih je predstavljenih samo v instrumentalni verziji.
Instrumentalna pestrost tega albuma se začne že pri samem Lacailleu. Že omenjeno temeljno glasbilo - harmonika - prihaja v njegove roke v različnih izvedenkah kromatične in klavirske ureditve tipk. Ob njih pa Lecaille poprime še za vrsto brenkal, od kitar in basovske kitare do ukulele, vzame v roke različna tolkala in ropotala, občasno pa postreže še z oponašanjem oziroma reprodukcijo različnih ptičjih glasov. Ob petju seveda, kjer občasno prevzema prvi glas, potem pa ga prepušča drugim odličnim pevcem oziroma pevkam. Med temi velja omeniti Corinne Thuy Thuy, pa Tommyja C. Jordana, pa še Denisa Peana, pevca skupine Lo'Jo. Sicer pa jedro zasedbe s petjem in igranjem na tradicionalna maloya in druga tolkala, kot so rouler, kayanm ali shaker, ves čas predstavljajo člani njegove družine, predvsem njegovi otroci. Pridružujejo pa se jim seveda tudi drugi tolkalci, pevci in instrumentalisti. Ti so nam večinoma nepoznani, nekaj pa jih je tudi bolj prepoznavnih. Predvsem že prej omenjeni, ob katerih je treba omeniti vsaj še čelista Vincenta Segala, igralca na severnoafriški gambri, Loyja Erlicha, in pozavnista Oliviera Carona, saj se ti pojavljajo v precejšnjem številu komadov.
»Cordeon kameleon« je v vseh pogledih reprezentativno glasbeno delo Reneja Lecaillea in tako popolnoma zadostí namenu izida; aktualiziranemu preseku skozi glasbeno izkušnjo, ki si jo je Lecaille pridobil v petinpetdesetih (55) letih svojega glasbenega življenja. Nabor skladb je raznolik in izvedbeno bogat, vse so razmeroma kratke, njihove izvedbe (in nato ponovitve v instrumentalni verziji) pa so polne iskrivih domislic. Zato je tudi splošni vtis po poslušanju celote hudomušna ležernost in sproščena žlahtnost, ki se pretaka v večnost.
Nocoj torej najprej še preostanek vokalnega ploščka, pozneje v Afrikan Goust Programu pa še kratek izbor predvsem tistih instrumentalnih skladb, ki nimajo svoje vokalne izvedbe. Potem pa 9. marca preverjanje danes slišanega na koncertu v Klubu Cankarjevega doma z zasedbo, v kateri bodo trije člani njegove družine, ki se vztrajno slišijo tudi na tem albumu, ter kitarist, ki pa tu ni bil prisoten. Torej: na trojno poslušanje!
