* Zgodba osnovnega, klepetaškega dvojca Stekli psi izvira iz osnovne zasedbe Nepridiprava, ki s pomočjo močne »all-star« naveze prekaljenih prekmurskih glasbenikov počasi preraste v petčlanski kolektiv Stekli psi. Začetni pojav Steklih psov na domači hiphoperski grudi ni obetal kaj prida, saj je njuna precej gangsterska forma zvenela neprepričljivo, nestrukturirano in nedodelano. Bistvo se ni skrivalo v sporočilu, a so se stvari začele spreminjati, ko je mecen prekmurske scene, Tomica, fanta nekako vzel pod svoje okrilje in jima glasbeno razširil obzorja. Od takrat je jalove začetne poskuse rimanja ter delanja podlag zamenjal konstantni lirični in flowerski napredek dvojca, kar je rezultiralo v izdajo pri protagonistu podtalne prekmurske založniške hiše »God Bless This Mess«.

Pod taktirko obeh emsijev - Dona Dule in Biga Poppe alias Poppalinka - je razraščanje klasične hiphoperske forme »vokal-podlaga« v žanrsko precej bolj pestro in raznoliko podstat, oplemeniteno s preverjeno inštrumentalno sekcijo bobnarja Iversona, kitarista Jasona ter basista Lela, prineslo povsem nov pogled na zasedbo in njeno glasbo. Prekmurska ravnica je v projekt vstopila enotno, saj nudijo Steklim psom oporo vsi pomembnejši izvajalci močnega prekmurskega podtalja, v zasedbi pa poleg beltinškega producenta Pluega najdemo še bivšega člana prekmurskih velikanov Psycho-Path.

V glasbeno precej suvereno in dodelano zasnovo, zgrajeno na atmosfersko močnem križancu rahlo poudarjenih hiphoperskih bobnov, s trdno, močno in uigrano ritmično sekcijo ter precej samosvojo, ekspresivno in za rap precej neobičajno kitaro, se vokalni del kvinteta odlično vklaplja. Njuna prednost pred večino domače raperske scene se skriva v tem, da se atmosfersko močne podlage dobro izlivajo v besedilno tematiko ter da so besedila in podlage z živo inštrumentacijo močna skupna celota. Že v začetkih posameznih kompozicij dobiš osnovni občutek o tem, za kakšen tematski preblisk bo šlo.

Besedilno sta prvaka prekmurskega rapa sicer precej zazrta v domače, prekmursko okolje, a ju lahko v večini primerov zlahka prezrcalimo na poljubno mesto ali v poljubno okolje. Večji problem predstavlja občasna lokalpatriotska drža, bistvo pa je klasična zavedna raperska retorika, podprta s socialnimi, družbenokritičnimi in politično angažiranimi besedili. Kritičen pogled na svet in splošni kaos v njem ter obup prekmurskega gospodarstva, kjer nihče ne nosi odgovornosti za nič, najebe pa delovna raja, seveda kar kliče k predstavljanju brezupa in apatije čezmurja. Skozi kompletni album se pojavlja nostalgičen občutek, osredotočen na sicer težke, a vseeno boljše, manj stresne, odraščajoče čase, kjer je bila sreča prisotna tudi ob slabem finančnem stanju. Pravzaprav Dula in Poppa predstavljata klasične tematike socialnega in družbeno angažiranega zavednega rapa. Vanj izrazito vpletata pripadnost domačemu okolju, problematizirata situacijo Mure in tamkajšnjega gospodarskega razsula, politično profitabilnost in pretkanost vodilnih, aktivistično držo, kritiko trdih drog, nepotrebno besedičenje o ljubosumju, pot do uspeha, prezentiranje »pravega« hip hopa brez odvečnega šopirjenja o »zajebanosti«, a s ščepcem samozavesti, mestoma preraščajoči v postavitvi sebe nad druge in z obreganjem ob neprave, nesposobne in pretiravajoče raperske izvajalce ter razvajene, zamaskirane in zmanipulirane raperske poslušalce. Vse to predstavita v klenem, mehkem in sproščenem, a artikuliranem prekmurskem naglasu in slengu, kjer ne-prekmurski poslušalec verjetno nekaterih izrazov ne razume, a nikoli ne izgubi besedilne niti. Ravno mehkoba prekmurščine in povečini umirjene bendovske podlage pa predstavljajo pozitivni antipod, znotraj katerega besedila ne dobijo tako neizprosnega značaja.

Nekaj problemov imata govorca občasno z dvojino, na albumu pa se sliši veliko nepotrebnih vdihov, ki sicer dodajajo nekaj življenjskosti albumu, a so povečini moteči. Poslušalca peljeta v svoj svet z umirjenim, počasnim rapanjem, ki nekajkrat izstopi v hitrejšo, bolj energično formo, kar albumu doda pestrost. Vsekakor pa je poglavje zase organska celota, pri kateri se v hiphop estetiko in vokaliziranje odlično podaja dodelana funkijaško-rokerska laganica raznorodnega žanrskega prepletanja z nekaj močnejšimi rifi in dobro naštudirano Pluegovo produkcijo. Žanrska raznolikost in neomejenost pestro sledita rokerskemu inštrumentiranju, v katerega se čvrsto in mehkobno vpletajo klepetalne veščine obeh, besedilno in slogovno precej podobnih raperjev.

Nezakomplicirano, a izrazno popotovanje znotraj neuokvirjenega, nepolikanega, povsem podtalnega, neprilagojenega, žmohtnega in samosvojega muziciranja suvereno menja formo klasičnega rapanja na beate. Problem je le v tem, da zadnji, sicer solidni del, odrapan na klasične beate, v primerjavi z bendovskim podlaganjem malce izvodení in sledi tempu z začetka plošče. S kreativno-besedilnega stališča gre za klasično rapersko reprezentiranje pravovernega hiphopa z reflektivno in odprtoglavo, brezkompromisno in izmenjujočo introspektivno in retrospektivno konotacijo. Aktivistična drža, zavzemanja za svoja stališča in za malega človeka, angažiranost, nepodvrženost kapitalskemu razmišljanju, neizprosna kritika institucij in politike, skladnost besedil in podlag ter nekonformnost globoko nadigrajo občasno banalnost rim ali delov besedil.

Vse to pa prvi ne-eksperimentalni ali ne-popovski klasični rapersko-bendovski album z jajci pri nas postavi na piedestal tovrstnega reprezentiranja podtalne muzike.

pripravil Jizah