 Glasba> Razširjamo obzorjaFLAT EARTH SOCIETY: ISMS/ Compiled By Mike Paton (Ipecac, 2004)
Nedelja, 7. 3. 2010
avtor/ica: zoranp
Da smo do zdaj delo tega odličnega postjazzovskega orkestra delno ignorirali, gre pripisati zgolj naši zamejenosti pri pridobivanju kvalitetnih informacij. Flat Earth Society so namrfeč orkester belgijskega porekla. Za prvo srečanje z njimi smo izbrali malo starejši, a reprezentativen in z dodatnimi posebnostmi, ki bogatijo predstavo o njihovem dosedanjem početju opremljen album. (v celoti!)
* Za današnja razširjanja glasbenih obzorij, ki bodo ponudila šele drugo srečanje s tem odličnim belgijskim big bendom na tem radiu – mislim pa, da tudi v teh krajih - smo naprej načrtovali in zato tudi napovedovali predstavitev njihovega albuma »Psychoscout«. Ta je iz leta 2006 in je tako relativno nov, še zdaleč pa ne najnovejši, zato pa je njihov prvi studijski in avtorski, ki je zares dosegel mednarodno prizorišče. Je namreč prvi, ki je izšel s pomočjo ugledne založbe Crammed Disc, katere izdelki so relativno dobro dostopni. Mednarodno javnost pa sta zagotovo pritegnila tudi naslov in njegova vsebina. To je zrelo, kompetentno izpeljano avtorsko delo njihovega ustanovitelja Petra Vermeerscha). A ob poznejšem poslušanju vseh njihovih nam dostopnih diskografskih izdelkov sem se odločil za zamenjavo – za dve leti starejši, a bolj reprezentativen in z dodatnimi posebnostmi, ki bogatijo predstavo o njihovem dosedanjem početju, opremljen album »FES-ISMS«. Naslov tega albuma je besedna igra. Sestavljen je iz kratice imena orkestra FES, po kateri je prav tako dobro poznan, in končnice »-isms«. Torej: opraviti imamo z različnimi »-izmi« tega orkestra, zbranimi in predstavljenimi na enem albumu.
Da smo do zdaj delo tega odličnega postjazzovskega orkestra delno ignorirali, gre pripisati zgolj naši zamejenosti pri pridobivanju kvalitetnih informacij o tem, kaj glasbeno relevantnega se dogaja na evropskem prizorišču. Kanali pridobivanja vedenja o tem so očitno tudi geografsko selekcionirani. In ker so Flat Earth Society ali, na kratko, FES, orkester belgijskega porekla in skoraj izključno belgijskih glasbenikov, ki skorajda ne delujejo v drugih okoljih in večinoma tudi ne v skupinah izven orkestra, smo jih do zdaj - navkljub njihovim dokaj pogostim nastopom na različnih evropskih festivalih in navkljub dejstvu, da so izdali že vsaj enajst takšnih in drugačnih diskografskih izdelkov - preprosto spregledali. Svojevrstna ironija je, da so jih tudi druga mednarodna okolja večinoma spoznala šele preko Amerike; prav s to zbirko skladb, pobranih z njihovih šestih predhodno izdanih albumov, ki je izšla leta 2004 pri ameriški založbi Ipecac, za katero stoji Mike Patton.
Začetki delovanja FES segajo v leto 1997, ko so imeli prvi koncert. Pravzaprav je takrat Peter Vermeersch zbral večjo zasedbo belgijskih glasbenikov, da bi izvedli njegove skladbe, ki jih je napisal kot spremljavo sodobne cirkuške predstave skupine De Circusplaneet na nekem festivalu. Glasbena kariera belgijskega pihalca, predvsem odličnega klarinetista, še posebej pa izjemnega sodobnega skladatelja, aranžerja in organizatorja tako glasbenih skupin kot dogodkov, Petra Vermeerscha, je seveda precej daljša in je neizbrisno zaznamovala sodobno glasbeno dogajanje na belgijskem prizorišču. Začel je v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja in od leta 1978 do 1988 sodeloval v skupini Union, med letoma 1983 in 1989 pa je vzporedno vodil projekt Maximalist!, s katerim se je začel prebijati na mednarodno prizorišče. Leta 1988 je ustanovil mednarodno odmevno skupino X-Legged Sally, ki jo je naprej uporabljal kot spremljevalno skupino sodobnih plesnih predstav, pri katerih je sodeloval, pozneje pa je postala prodoren samostojen agregat. Med drugim je bila tudi ljubljenka newyorške »downtown« scene in kar nekajkrat gostja znamenite The Knitting Factory, za sabo pa je zapustila kar sedem albumov ter še nekaj sodelovanj na različnih kompilacijah. Leta 1997, ob izteku njenega delovanja, je že oblikoval začetke FES, večina članov skupine X-Legged Sally je tudi nadaljevala sodelovanje z njim v tem orkestru; hkrati pa je do leta 1999 vodil tudi lasten manjši ansambel z zgovornim naslovom »A Group«. Leta 1999 je postal FES njegov osrednji ustvarjalni pogon. Tega leta so nastopili v odmevni glasbeni oddaji osrednje flamske radijske postaje, doživeli dober odziv poslušalcev in glasbenih kritikov ter izdali svoj prvi album, ki je vseboval prav koncertni posnetek omenjenega radijskega nastopa. S tem se je začelo njihovo nepretrgano in bogato delovanje, ki dosega vrhunce z mednarodno prepoznavnostjo in številnimi gostovanji prav zadnjih letih.
Po tem albumu so FES izdali še štiri. Lani so izdali kar dva. »Cheer Me, Perverts!« je izšel za Crammed Discs, »Answer Song« pa pri njihovi lastni založbi Zonk!, ki jo je Vermeersch ustanovil že leta 2000 prav zato, da pri izdajanju svoje diskografije ne bi bil odvisen od drugih. Leta 2007 so izdali DVD, katerega osrednja vsebina je nemi film Ernsta Lubitscha »Princesa ostrig« iz leta 1919 z glasbeno spremljavo, ki jo je napisal Vermeersch, izvedel pa seveda FES. Namreč: po albumu »Psychoscout« iz leta 2006, o katerem smo danes že govorili, in ki je po svoji glasbi že zelo »kinematičen«, se je Vermeersch začel še intenzivneje ukvarjati s filmsko glasbo. Sicer je že prej pisal glasbo za filme in album »Minoes« iz leta 2002 tudi vsebuje kompleten »soundtrack« za otroški film istega naslova. Zdaj pa se je posvetil filmskemu arhivu in pisanju glasbe za neme filme. Tako FES od leta 2007 še vedno nastopajo tudi s projekcijami filma »Princesa ostrig«.
Vendar se vsestranskost v ustvarjanju Petra Vermeerscha in FES še ni končala pri tem. Repertoar njihovih letošnjih koncertov in zelo verjetno tudi novega albuma bo rezultat še enega zanimivega sodelovanja. Svoj ustvarjalni potencial bo z njimi združil John Watts, pop pesnik in pevec, politik in humorist, filmar, multimedijski ustvarjalec in animator, ki je na glasbenem prizorišču prisoten že trideset let, ima sedemnajst posnetih albumov in se ga verjetno najbolj spomnite kot vodje skupine Fischer Z. Predstavitve tega programa so od konca marca napovedane po Belgiji in Nemčiji, poleti pa se bodo koncerti nadaljevali po različnih festivalih, med drugim tudi na Szigetu, v Beogradu in na Dunaju.
Sicer so FES orkester trdnega jedra, a vseeno spreminjajoče se zasedbe, zato tudi njihova številčnost variira. Praviloma štejejo od 14 do 17 članov. Za nas so to v glavnem neznani glasbeniki, kar seveda prav nič ne pove o njihovih izvajalskih veščinah, ki so občudovanja vredne. Ob močni pihalno-trobilni postavi in ritmični sekciji je opazna uporaba električnih instrumentov, predvsem kitar in klaviatur - seveda tudi klavirja in harmonike - vse tja do sintetizatorja zvoka in drugih elektronskih pripomočkov. Vokal je praviloma simpatična in dramatična nadgradnja.
V zahodnoevropskih glasbenih koordinatah FES spominja na znance iz njihove soseščine, že nekoliko pozabljene Nizozemce Willem Breuker Kollektief (izg. vilem brojker kolektif). Tisti s krajšim in radikalnejšim glasbenim spominom jih imajo za evropski odvod Naked City Johna Zorna v velikem formatu. Vsekakor jih je mogoče umestiti v zgodovinski kontekst orkestrov progresivnega jazza, kjer spet srečamo npr. že pozabljene danske Pierre Dorge's New Jungle Orchestra, Suna Raja, Mikea Westbrooka in celo Franka Zappo. Konceptualne reference segajo do skupine Henry Cow, Vermeerschu kot skladatelju pa pripisujejo dolg do Stravinskega in Bartoka, poslanstvo kakšnega Kurta Weilla in sorodnost s Steveom Martlandom. A Vermeersch je album »The Armstrong Mutations« v celoti posvetil dediščini Louisa Armstronga. Toliko na grobo o koordinatah.
pripravil Zoran Pistotnik
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=22651
|