* Ni kaj, mojstri znajo. Lani si je ob svoji 70-letnici pionirski sooblikovalec sodobne britanske in svetovne jazzovske zvočne krajine Trevor Watts podaril nov album. A ne samo še enega v svoj neprešteven diskografski opus, ampak zares nov: po pristopu, konceptu, vsebini, izvedbi in vtisu. In ob vsem tem je ta album še vedno povsem njegov - prepoznaven je na prvo poslušanje. Čeprav je to še eden izmed njegovih solističnih ali drugače minimalističnih projektov - po izkušnjah z velikimi zasedbami iz serije Moire Music (izg. moaré) oziroma Drum Orchestra so bili v zadnjem desetletju to predvsem številni dueti - še zdaleč ni samo to. Kajti z njim je šel Trevor na sebi lasten način prvič med elektronike.

Kaj naj bi to pomenilo? Preprosto: Watts je svojemu solističnemu saksofonskemu igranju dodal spremljavo, ki si jo je zagotovil sam v lastnem studiu z izkoriščanjem njegovih tehnoloških možnosti in drugih elektronskih pripomočkov ter z dodatnim igranjem na klavir in različna tolkala, pa tudi z uporabo sintetizatorja zvoka. S poznejšo produkcijsko obdelavo vsega tako pridobljenega zvočnega gradiva je sestavil devet avtorskih novitet in z njimi zapolnil svoj zadnji album. S tem se je v svojem hišnem studiu ukvarjal od avgusta do decembra 2008, februarja 2009 je bilo gradivo v enem izmed angleških studijev pripravljeno za izid, potem pa je avstrijsko-nemška naveza poskrbela, da je album sredi lanskega leta tudi izšel.

Skladbe so v svojih tematskih izhodiščih različne. Segajo od postbebopovske počastitve Steva Lacyja v uvodni skladbi »Lace«, ki ste jo že slišali, do spogledovanja z miljejem »svetovnih godb«, ki je Wattsu tudi sicer blizu. Tako zasledimo sledove keltske tradicionalne godbe (skladba »Highlands & Islands«), ganskega highlife (skladba »Ghana Bop«) in celo nečesa, kar bi v približku lahko imelo srednje- in vzhodnoevropske korenine (npr. »Golen Roses«). Seveda je vse to krepko pregneteno in razširjeno z drugimi primesmi že znotraj posameznih skladb, v devetdelnem opusu tega albuma pa seveda tudi v sami dramaturgiji razporeditve posameznih skladb na njem.

Torej, Watts tudi tokrat spretno izkorišča svoje transžanrske izkušnje, ki so ga vodile od bebopa in free jazza preko jazz- in postrocka do »svetovnih godb« ter nazaj k temelju njegovega snovanja: spontanemu skladanju na vnaprej vzpostavljenih shemah strukturiranja poteka zvočne pustolovščine ob uporabi vzpodbujane interakcije in kolektivne improvizacije sodelujočih. In tokrat je vse to toliko bolj intrigantno, ker je sam svoj lasten kolektiv in tako improvizira oziroma se srečuje v instrumentalnih interakcijah sam s seboj. Zato sami tematski viri navdiha za posamezne skladbe niti niso toliko pomembni, kot so fascinantne izčiščena raznolikost, pa svežina in avtorska individualnost, ki jih vnaša v vsako izmed desetih skladb. Skladbe napolni z muzikaličnimi podrobnostmi in jim vbrizga vibrirajočo napetost ter prodorno moč. Njegov zvok in prepoznavno strukturiran izraz, izoblikovana skozi desetletja natančnega izgrajevanja, bleščita v svojem pomenskem izobilju in izvedbeni filigranskosti, subtilnosti samih izpeljav. In vendar so skladbe hitro sprejemljive, poslušljive, v svojem čarnem, zaklinjajočem, nekako šamanističnem poteku nenavadno privlačne. S tem pa je 70-letni pionir sodobnega post jazza vsekakor presegel moja pričakovanja, saj je ustvaril nedvoumno jasen in odkrit, radosten in bogat album mnogih zvočnih obrazov.

pripravil Zoran Pistotnik