Dva tedna Tedna slovenske drame Ponedeljek, 29. 3. 2010 avtor/ica: Katja in Pia
Ogroženo vrsto slovenske dramatike tudi letos, štiridesetič zapovrstjo, poskuša ohranjati naravni rezervat dveh tednov Tedna slovenske drame. Tudi letos je ta rezervat postavljen v Kranj, kot se za rojstno mesto največjega slovenskega dramatika, pardon, smrtno mesto nekega slovenskega pesnika, tudi spodobi.
Oddaja v celoti:
Dva tedna Tedna slovenske drame
Ogroženo vrsto, slovensko dramatiko, tudi letos, štiridesetič zapovrstjo, poskuša ohranjati naravni rezervat dveh tednov Tedna slovenske drame. Tudi letos je ta rezervat postavljen v Kranj, kot se za rojstno mesto največjega slovenskega dramatika, pardon, smrtno mesto nekega slovenskega pesnika, tudi spodobi.
//////////////////
Mozakar
////////////////
Tako stalni patriotski zasnovi festivala kot slovesnosti jubileja je ustrezala spektakelska otvoritev z Bergerjevo Komentirano izdajo Cankarjevih Hlapcev. Tipični Bergerjev konceptualno in estetsko prenasičeni in redundantni slog uprizarjanja, ki ga kot preverjeno všečno formulo aplicira na vsakršen tekst, na nenameren način reproducira večno hlapčevstvo naroda Slovenskega.
Ko iz Cankarjeve drame izvleče ravno patriotske klišeje, ki nam jih vceplja althusserjanski šolski ideološki aparat države (da ostanemo v Bergerjevem duhu), postane predstava gotovo najbolj primerni začetek te parade ponosa majčkenega defenzivno-agresivnega slovenskega naroda.
Ti svojevrstni slovenski dramski Oskarji so razdeljen na več kategorij. Gledališče Glej je v predtednu festivala organiziralo bralne uprizoritve nominirancev za Grumovo nagrado za najboljši slovenski dramski tekst, o katerih smo na nekem drugem mestu že govorili. Poleg nagrade za dramaturgijo in nagrade publike je osrednjega pomena Šeligova nagrada za uprizoritev, katere glavni selektor je letos Marko Sosič. Gospod je bil tudi režiser proslave ob podelitvi, katerih drugih kot, seveda, Prešernovih nagrad.
//////////////
Gospa 3
/////////////
Kot po navadi so se tudi tokrat v tekmovalni program uvrstile uprizoritve institucionalnih gledališč, ki si dovolijo kvečjemu manjše žanrske in medijske nenavadnosti. Zgolj v spremljevalni program se je uvrstila bolj alternativna produkcija, ki bi nemara utegnila pretresti občutljivo kranjsko občinstvo.
Tekmovalni program nam je tako postregel z, na primer, Skubičevimi Neskončno štetimi dnevi v izvedbi novogoriškega narodnega gledališča. Drama si nadeja skozi ljudi iz ljudstva prikazati bedo najbolj ogroženega sloja ob aktualni gospodarski krizi.
Stalni obiskovalci nekega šišenskega »pajzla«, zatočišča pred kapitalističnim bliščem in bedo še iz prejšnjega časa, se znajdejo v nerealno filmski strukturi terorističnega napada. Provincialni Che Guevara, delavec brez službe ter natakaričin ljubimec, poskuša z zavzetjem lokala opozoriti nase in na socialno problematiko. A to je nemožen projekt, s strani oblasti ne pride do nikakršne intervencije, za medije pa neposredni prenos pomeni zgolj še eno ekskluzivno zapolnitev programa. Na srečo je režiser v duhu »sprijaznjenega patosa« izpustil predvideno ekstatično končno eksplozijo ter se izognil patetični simboliki natakarice-angela.
Uporništvo, a tokrat brez razloga, tematizira tudi l. 2007 za Grumovo nagrado nominirani Moederndorferjev tekst Lep dan za umret, ki ga je tudi sam režiral. Komedija s tipiziranimi, karikiranimi junakinjami, materjo punkerico in hčerjo z navidez idealnim življenjem, preide v dejansko igro s psihološko dodelanima osebama, ki v skupnem dialogu najdeta svoj glas.
Odnos med materjo in hčerjo tematizira tudi Eda - Zgodba bratov Rusjan. Ta sicer inventivno, a izvedbeno ne pretirano učinkovito, sooči realno zgodbo letalskih izumiteljev bratov Rusjan v živih odrskih akcijah, ki imajo formo nemega filma, z izmišljeno zgodbo avtorice-režiserke in njene matere, posnete kot dokumentarni ali home video.
Priljubljenost videa pri mlajši generaciji režiserjev se izkaže tudi v ponovni postavitvi Jovanovičevega teksta Znamke, nakar še Emilija v režiji Jake Ivanca. Izvorna političnost neverjetne zarote tajne policije dobi v današnji paranoični dobi nove aktualne konotacije. S konsistentnimi odmiki od izvirnega izvedbenega koncepta, pa se odmika od ludistične kriminalke h globlji tematizaciji eksistencialne razsežnosti človeškega hrepenenja.
Univerzalne konsekvence iz danes že klasičnega besedila povleče tudi Pipanova uprizoritev Strniševega Samoroga, ki v simboličnem slogu teksta z masko viteške zgodbe spregovori o širših metafizičnih razsežnostih človeške biti.
Drama Pot v Jajce pa je spoj več tekstovnih predlog. Poleg Kocbekovih dnevniških zapisov ter odlomkov iz Nietzschejevega Zaratustre je uporabljen tudi tekst iz Pasijona po Edvardu Kocbeku Iva Svetine. Režiser Sebastjan Horvat je iz slednjega črpal povsem frivolno in s tem povzročil škandal in negodovanje nesrečnega Svetine. Če je tudi Pasijon tako zgodovinarsko korekten in vehementno didaktičen kot letošnji nominirani tekst Grobnica za Pekarno, Horvatu tovrstnega posega res ne moremo zameriti. Kljub nekoliko dolgovezni postavitvi pa v Horvatovi narodnoosvobodilni partizanski sagi pozdravljamo inovativne režijske vložke, predvsem zanimivo vlogo sodobnih plesalk, ki jih na odru SNG Drame nismo vajeni.
Še bolj svobodna je navezava teksta Art Export Žanine Mirčevske na Goldonijevo komedijo Impresarij iz Smirne. Druži ju neverjetna aktualnost problematičnega statusa umetnikov v svetu nekoč in danes.
//////////
Gospa 2
/////////
Drugačno razumevanje statusa umetnika - dramskega avtorja - je bilo mogoče v določenih predstavah preveč radikalno, da bi prišle v tekmovalni program. Paradoksno je popolni ready-made mediatiziranih izjav akterjev dogodkov v Ambrusu, Slovensko narodno gledališče Janeza Janše, nominirano za Grumovo nagrado; njegova rekonstrukcija Spomenika G Dušana Jovanoviča pa zgolj del spremljevalnega programa. Rekonstrukcija s soočenjem izvirnih akterjev in rekonstruktorjev izvorno temo zgodovinskega spomina postavi v kontekst tematizacije dejanja rekonstrukcije in zgodovinjenja samega.
Tuj, nedramski tekst je tudi podlaga avtorskega projekta Janje Majzelj Krizantema na klavirju. Performativna izvedba šansonov Svetlane Makarovič na avtorsko izviren način oživi mnogoplastnost sveta provokativne slovenske pesnice, kolumnistke, pravljičarke in šansonjerke.
Lahko si predstavljamo, kako bi Makarovičeva gledala na jedko parodijo novodobnih karieristk v predstavi Slovenske kobile Kim Komljanec. Slovenske povzpetnice postanejo metafora evropskega povzpetništva Slovenije, ki vselej ostane razočarano.
Kritiko ne toliko sodobnih slovenskih, ampak bolj jugoslovanskih socialističnih razmer na primeru invalidsko upokojenega rudarja iz Velenja poda drama Petra Rezmana Skok iz kože. Že naslov z aluzijo na iniciacijski obred skoka čez kožo velenjskih rudarjev zariše suicidno usodo malomestnega posebneža, ki mu nikoli ni bilo do udarniških »šihtov«. Dvojnika Miha v Vojevčevi monodramski postavitvi odlično utelesi Gaber K. Trseglav.
V spremljevalni program se je uvrstila še ena drama-za-enega-moža, in sicer letošnji rekorder v popularnosti Čefurji raus!. Bulčeva namera odrske postavitve Vojnovićevega romana se je bojda začenjala udejanjati še pred znamenitim škandalom s policijo, ki je romanu in posledično tudi monokomediji kvečjemu še dvignil rejtinge. K temu je pripomogla tudi tematika, ki tematizira stereotipe naroda.
Stereotipni nacionalnosti lastnega naroda in obsesiji s slovenskim jezikom, se je ponovno porogal Roza v komediji Passion de Pressheren, ki je to klišejsko ikono slovenstva v vseh pomenih postavil na svoje mesto.
//////////////
Mladenič
////////////
Poleg predstav v tekmovalnem programu je tudi letos že tradicionalno gostovalo nekaj tujih gledališč, ki so uprizorila dramska besedila slovenskih avtorjev. Poleg fenomena Flisar je bila to letos še Arija Saše Pavček. Kdo bodo dobitniki vseh razpisanih nagrad, bo sicer znano šele drugega aprila ob zaključku festivala. Zaradi razmeroma majhne količine letnih uprizoritev tekstov slovenskih avtorjev v našem prostoru se tako ali tako zdi, da so praktično vse vsaj v spremljevalnem, če že ne v tekmovalnem programu. Kateri bo letošnji Šeligov nagrajenec, pa ravno zaradi že omenjenega izrivanja bolj radikalnih uprizoritev v spremljevalni program, niti ni tako zelo bistveno vprašanje.
Dodatni program festivala obsega tudi nekaj okroglih miz ter delavnic dramske pisave, za katere se zdi, da so zaradi lokacije oziroma dislokacije slabše obiskane. Na predstavah pa je publike, predvsem tiste klasične abonentske, verjetno zaradi posebnih popustov, vedno zadosti. Poskus decentralizacije slovenskega kulturnega dogajanja po besedah Kranjčanov niti ni potreben, saj so že s samim dejstvom Prešerna vedno že v samem centru slovenske kulture.
///////////////
gospa1
/////////////
Hkrati pa je neprofesionalne ter nekranjske publike malo. Kljub temu, da gre za festival državnega pomena, publika zaradi preobilice kulturnega dogajanja v prestolnici ne migrira v provinco. Najbrž je tega krivo tudi logično zmanjšano zanimanje za nacionalno, narodno-utemeljevalno kulturo, ki v manjših krajih še vedno ostaja bistvena. Decentalizacije kulturnih vsebin ni moč zvesti na en festival z arhaičnim pomenom na leto, ampak je vzgoja publike v nekem kraju pomembna skozi celo leto.
V posnetkih festivalskega vrveža že tolikokrat poudarjena, a vsebinsko pravzaprav povsem neutemeljena umestitev dramskega festivala v mesto, kjer je umrl slovenski pesnik, zgovorno pove, zakaj ta festival Slovenci potrebujemo - ali zakaj mislimo, da ga potrebujemo. »Za domovino - z jezikom naprej!« kakor se je izrazila predsednica žirije za Grumovo nagrado Jera Ivanc.
Njeno pritoževanje nad tem, da kljub kvaliteti tekstov avtorji ne premorejo dovolj »avtoritete in etične zavezanosti, da bi bili učitelji državljanov,« zgovorno priča o tem, da festivalu ne gre v prvi vrsti za promocijo umetniške inovativnosti, ampak političnega nadomestništva literature, kot bi se izrazil Dušan Pirjevec.
Pirjevčeva želja, da bi bilo z osamosvojitvijo konec te P
prešernovske strukture razumevanja literature v službi nacionalne ideologije, se očitno ni izpolnila. Slovenčki pod svojimi novimi evropskimi gospodarji morda še vedno občutimo breme hlapčevstva. Zato potrebuje Teden slovenske drame, ki sloni na konceptu nacionalnega avtorstva v svojih zadnjih vzdihljajih v dobi globalizacije in postprodukcije. A na srečo se vanj vrivajo potencialni notranji dinamiti, ki bodisi tematsko načenjajo slovensko nacionalno ideologijo, ali formalno zanikajo tradicionalni koncept avtorstva. Morda pa je še upanje, da Hlapci v prihodnje ne bojo več najbolj aktualna predstava za otvoritev dramskega festivala?
A ob odsotnosti jasne artikulacije samega pomena festivala, kateri se skušajo izogniti celo tako pomembni vizionarji festivala, kot je ravnatelj Prešernovega gledališča Kranj, to upanje splahneva. Za konec prisluhnimo še izvajanju Boruta Veselka, ki je pri odgovarjanju na zastavljeno vprašanje o pomenu slovenske dramatike ter dejstvu situiranosti festivala v Kranju, za razliko od svojih someščanov, sicer izpustil Prešerna – povedal pa tole:
