Obstaja območje vrta, kjer redke rastline ne žalujejo. Obstajajo oceani krac, opomb, zapiskov in ušes. In morja in viharji. Primoža Čučnika danes srečujemo v novi zbirki – z letnico 2010 - Kot dar.

Čučnika in njegove sodobnike radi jemljemo za nadaljevalce protipostmodernistične tradicije, ki z nonšalantnimi kretnjami v poezijo tresejo formo lirskega subjekta in jo z lastnimi variacijami odnesejo v zavetje tako zvane nove izgubljene generacije, kjer je polarizacija nemogoča in pesništvo kroži v toku lastne zavesti o nezmožnosti upora. Disidentstva pač ni več.

Je pa vedno nek spomin, ki se rojeva iz osebne izkušnje ali iz pesniške tradicije evropskega veličastja. Čučnik kar brez ovinkarjenja razmišlja o svoji mladosti, obenem pa se preko tradicionalnih form sekstine, soneta in tako dalje vpisuje v razborit trend, ki ga lahko vidimo v Komeljevih trioletih ali Zupanovih sekstinah in nenazadnje tudi v Čučnikovih predhodnih knjigah teh form ne manjka.

To bi lahko imenovali ambivalenten odnos do nečesa že tolikokrat uporabljenega, konstruiranega in seveda v modernizmu dekonstruiranega, da se kot edina očitna pot iz teh razmerij kaže neka njihova nova uporaba. Nova v smislu dejstva, da razvoj poezije ni progresiven; ali drugače, če bi bil progresiven, bi bil višek poezije Zagoričnikov Opus Nič izpred več kot štiridesetih let. Ali pa bi naš kažipot postala Adornova teza o nezmožnosti pisanja poezije po Auschwitzu.

Topos nove Čučnikove pesniške zbirke je v primerjavi s prejšnjimi mnogo bolj hermetičen in zadržan. Za razliko od množične uporabe togih označevalcev, denimo Frenkija O'Hare, Amerike, poljskih pesnikov in Gregorja Podlogarja v zbirki Ritem v rôkah iz leta 2002, se v zbirki Kot dar take označbe niti ne pojavljajo več. Tu in tam se sicer pojavijo države in kakšno lastno ime neznanega nosilca, vendar je v splošnem izbira besednjaka vezana na abstraktne oziroma nedoločne pojave, bodisi so to ključavnice, čolni ali jate dreves, če za predstavo naštejem zgolj par naključnih.

A to še ne utemelji hermetične sintagme in težko pojasnljivih besednih zvez, ki se pojavljajo. Zatopiti se je potrebno v pesnikova lastna razmišljanja o poeziji. V letu 2007 je izpod Čučnikovih rok prišel tekst z naslovom Problemi tehnopoetike, ki je objavljen v knjigi esejev, kritik in fragmentov Spati na krilu. Poleg bentenja nad uporabo metafizike in njenega neobstoja v kritiki njegovih pesmi se pojavi tudi princip, imenovan princip premikanja, s katerim je moč karseda primerno zapopasti tukaj in zdaj predstavljene pesmi.

Princip premikanja je gibanje po površini, citiramo Čučnika: »ki se mi kaže kot vedno bolj hlapljiva sedanjost oziroma negotova stvarnost. Preprosto mislim, da noben enoznačni jaz in/ali zgolj vertikalni subjekt ne moreta več izraziti sveta v vsej njegovi zapletenosti in jezikovni večznačnosti.«

Če smo iskreni, mu je v novi zbirki Kot dar to uspelo. Morebiti so nove pesmi piscu te recenzije manj po godu kot poprejšnje, kjer se lirski subjekt zadira v tučasno realnost, kjer se taisti lirski subjekt kaže kot poznavalec banalnih imen in stvarnih krajev in kjer je skorajda prozna dikcija ena izmed odlik Čučnikove pisave, a je vsekakor nujna bralčeva odgovornost, da opazi pesniku lasten razvoj.

Če linearno sopostavimo zadnje tri zbirke, si sledijo takole: 2005: Nova okna, 2007: Delo in dom, 2010: Kot dar. Že naslovi zbirk nakazujejo povezanost, bodisi v pomenskem polju doma, pomenskem polju popravila ali potrošništva. V novi zbirki je to dar, mišljen mogoče kot dar življenja, če smo malo manj banalni pa kot dar otroštva kot stare igrače; je dar solipsistično naravnanemu nekomu, ki je , citiram pesem Trgovina: »smešno prevelik za drobne igrače, ki brez njega ne obstajajo.«

Nova zbirka se deli na 5 razdelkov. Vrnitev v naravi je mehko poigravanje s formo, Zakoni pa so montažirani drobci besed, črk, so eksperimenti v besedah samih, ki jih Čučnik tu in tam prekine, kopipejsta drugam; to naredi z delom besede ali z njeno celoto. Za Zakoni pride Trgovina. Razdelek Zamisel reda v zapuščeni kitajski restavraciji se začenja z biblijsko parafrazo: »Bila je pesem in bila je igriva.« V pesmi obstajajo natakarji, obstaja živahen (tudi igriv) lirski subjekt, ki razmišlja o priseljenski družini in konča svoj pohod skozi restavracijo z imperativom: »Sestavi svet skozi ključavnico, ki se izmakne tujemu pogledu.« Svet brez tistega, kar je onečaščujoče in kar je na koncu zadnjega razdelka z naslovom Stare igrače zavrženo, v dvojinski patos kričeče: »In imela bova svoj vihar in svoje morje, slutnje in začudenja. Vse skupaj bo prihajalo za nama v obliki salv, soli, solin, slavljenja.« In tu se nova pesniška zbirka Primoža Čučnika Kot dar konča.

Čučnik se v njej umika v puščavo dotikov tistega Drugega, ne toliko neizrekljivega kot pozabljenega. In ne toliko nedosegljivega kot nezlepljenega z obstoječo realnostjo.