Glasba> Huda ura

Po kratkem pogovoru z Amelijo in drugimi, se je ustvarilo načelno strinjanje, da vprašanje ni več Etika IN estetika, ampak Etika ALI estetika. Spet ena od tem, ki družijo umetnost in glasbo, ko ta ni več samo (sub/multi)kultura...

Ali je stari le stari glavnik, ali brezzobi krokodil?
Beograjski estetik in umetnostni zgodovinar Miško Šuvakovič je pred kratkim dejal, da umetosti ni več - je še kulturalizem, oziroma njegova najnovejša (postmoderna) verzija: multikulturalizem. Vse gre. In ko gre vse, ne gre v resnici nič več (rien ne va plus). Kar seveda ne pomeni, da ljudje umetnin ne rojevajo več, vendar pa je družbena vloga umetosti odslej multikulturalizem - zapolnjevanje (tržnih?, žanrskih?) niš. Če dodamo še informacijo iz druge roke: Mladen Dolar(?) trdi celo, da žanrov več ni - postali so diskurzi. Kar naj bi pomenilo, da so umetnostni žanri le še strukture, ki odsevajo dejanske (socialne) odnose. Če mi, dragi umetnik, poveš, kateri je tvoj žanr - pa ti povem, katero družbeno strukturo (trg?, nišo?) zadovoljuješ.

Funkcionalnost, družbeno-potrebno delo, nimajo v umetnosti kaj iskati. Če družbeni odnosi spregovorijo skozi umetnost, potem umetnikovo delo pokaže na družbeni status umetnika. Če skozi umetnino spregovori umetnik, potem se pokažejo družbeni odnosi. Kakšna je razlika? Tisto, kar se ne pokaže ostane skrito, sekundarno. V prvem primeru je to družbena realnost, v drugem pa umetnik sam. Pojmo torej hvalnico anonimnemu umetniku! In kritizirajmo funkcionalnega umetnika - kulturca (multikulturca?).



Ali z drugimi besedami. Odločitev je po novem: ETIKA ALI ESTETIKA (= osebna pozicija ali zgolj žanr = vsebina ali dizajn. Oboje? Ne gre več.

Tukaj bi bilo treba omeniti še kontekst, ki pa je v resnici isto, kot že prej omenjeni diskurz. Ali po domače: če nekaj počnemo v ljubljanski filharmoniji, to ni isto, kot če bi to počeli na Metelkovi. Še huje: če nekaj počnemo zato, da bi zaslužili, to ni več isto, kot če bi delali zase. Plemenitost osebno motiviranih dejavnosti je nedvoumna (izrek!). In že pademo v naslednji kolovozi: zunanji motiv rezultira vedno le v zunanjem dobitku. Zunaj lahko dokaj uspešno in enostavno zadovoljujemo tržišče. Pa saj smo vendar v kapitalizmu! Motiv današnjega slehernika je izmenjava (delo je usluga), ta pa poteka s pomočjo univerzalnega posrednika, ki ga imenujemo denar. Koliko si vreden, umetnik? Ali se boš pustil vrednotiti?

In tako naprej...
(dokler je še zob v glavniku kej...)

Vaš Kurosawski